Seznam točk

Kako si razlagate izjemen uspeh Opus Dei in s kakšnimi merili vi vrednotite ta uspeh?

Pri nadnaravnih podvigih sta uspeh ali neuspeh, kot ju običajno razumemo, precej nepomembna. Že sveti Pavel je kristjanom v Korintu dejal, da v duhovnem življenju ni pomembna sodba drugih niti naša lastna sodba, temveč božja sodba.

Res je Delo danes razširjeno po vsem svetu. Vanj so vključeni moški in ženske približno sedemdesetih različnih narodnosti. Ko pomislim na to dejstvo, sem tudi sam presenečen. Za to ne najdem nobene človeške razlage, marveč božjo voljo, kajti Duh veje, koder hoče, in uporablja, kogar hoče, da bi uresničil posvečenje ljudi. Vse to je zame razlog za zahvalo, ponižnost in prošnjo Bogu, da bi mu vedno znal služiti.

Sprašujete me tudi, s katerim merilom vrednotim in presojam stvari. Odgovor je zelo preprost: svetost, sadovi svetosti.

Najpomembnejši apostolat Opus Dei je tisti, ki ga vsak član opravlja s pričevanjem svojega življenja in s svojo besedo pri vsakodnevnih stikih s prijatelji in poklicnimi kolegi. Kdo bi lahko izmeril nadnaravno učinkovitost tega tihega in ponižnega apostolata? Ni mogoče ovrednotiti pomoči, ki jo nudi zgled zvestega in iskrenega prijatelja, ali vpliva dobre matere v naročju družine.

Morda se vaše vprašanje nanaša na korporativne apostolske dejavnosti, ki jih izvaja Opus Dei, če predpostavimo, da je v tem primeru rezultate mogoče meriti s človeškega, tehničnega vidika: ali šola za usposabljanje delavcev uspešno pripomore pri družbenem napredovanju oseb, ki jo obiskujejo; ali univerza svojim študentom omogoča ustrezno strokovno in kulturno izobrazbo. Če vzamemo, da je vaše vprašanje zastavljeno v tem smislu, bi rekel, da je mogoče uspeh deloma pojasniti z dejstvom, da to delo vršijo ljudje, ki ga opravljajo kot specifično strokovno dejavnost, na katero se pripravljajo tako kot vsak, ki želi opravljati neko resno nalogo. To med drugim pomeni, da se te dejavnosti ne načrtujejo po vnaprej določenih shemah, ampak se v vsakem primeru preučijo posebne potrebe okolja, v katerem naj bi se izvajale, da bi jih lahko prilagodili dejanskim potrebam.

Vendar ponavljam, da Opus Dei ne postavlja na prvo mesto človeške učinkovitosti. Pravi uspeh ali neuspeh je odvisen od tega, ali poleg dobre izvedbe dejavnosti v človeškem smislu tudi pripomorejo k temu, da tako tisti, ki jih izvajajo, kot tisti, ki so uporabniki te storitve, ljubijo Boga, se čutijo brate in sestre vseh ljudi ter ta čustva dokazujejo z nesebičnim služenjem človeštvu.

Morda bi kdo lahko pomislil, da je Opus Dei doslej gnalo navdušenje prvih članov, četudi jih je zdaj že več tisoč. Je predviden kak ukrep za zagotovitev kontinuitete Dela in preprečitev tveganja, ki obstaja v vsaki ustanovi, da bi se začetna gorečnost in zagon nekako ohladila?

Delo ne temelji na navdušenju, temveč na veri. Začetna leta so bila dolga leta in bila so zelo težka, videti je bilo samo težave. Opus Dei se je razvijal po božji milosti ter z molitvijo in požrtvovalnostjo prvih članov, ob popolnem pomanjkanju človeških sredstev. Bila je le mladost, dobra volja in želja izpolniti božjo voljo.

Od vsega začetka je bilo orožje Opus Dei vedno molitev, življenje predanosti, tiho odrekanje vsemu sebičnemu, da bi služili dušam. Kot sem že dejal, človek pride v Opus Dei, da bi prejel duha, ki ga vodi ravno k popolni izročitvi vsega, hkrati pa še naprej opravlja svoje poklicno delo iz ljubezni do Boga in do njegovih ustvarjenin zaradi Njega.

Zagotovilo, da ne bo prišlo do ohladitve, je v tem, da moji sinovi in hčere nikoli ne izgubijo tega duha. Vem, da se človeška dela sčasoma izčrpajo; toda to se ne dogaja božjim delom, razen če ljudje pri tem popustijo. Samo takrat, ko se izgubi božji zagon, nastopi razkroj, propadanje. V našem primeru se jasno vidi Gospodova previdnost, zaradi katere je bila ta posebna nadnaravna poklicanost v tako kratkem času, v štiridesetih letih, sprejeta in uresničena v najrazličnejših deželah med običajnimi državljani, ki se v ničemer ne razlikujejo od drugih.

Cilj Opus Dei, še enkrat ponavljam, je svetost vsakega od njegovih članov, moških in žensk, ki ostajajo na mestu, ki so ga predtem imeli v svetu. Če kdo ne pride v Opus Dei zato, da bi postal svet kljub vsem težavam – se pravi kljub lastnim slabostim, kljub svojim lastnim osebnim napakam –, bo takoj odšel. Menim, da svetost kliče po svetosti, in Boga prosim, da v Opus Dei nikoli ne bi manjkalo tega globokega prepričanja, tega življenja vere. Kot vidite, se ne zanašamo izključno na človeška ali pravna jamstva. Dela, ki jih navdihuje Bog, se gibljejo v ritmu milosti. Moj edini recept je to, da smo sveti, da hočemo biti sveti, z osebno svetostjo.

Ravnokar ste govorili o družinski edinosti kot o veliki vrednoti. To je lahko izhodišče za moje naslednje vprašanje: Kako to, da Opus Dei ne organizira dejavnosti duhovnega izobraževanja, ki bi se jih lahko skupaj udeležila mož in žena?

Glede tega, tako kot glede mnogih drugih stvari, lahko kristjani izbiramo med različnimi možnostmi, skladno s svojimi željami ali mnenji, ne da bi nam kdorkoli mogel vsiljevati eno samo možno rešitev. Kakor pred kugo je treba bežati od tistih načinov dojemanja pastorale in apostolata nasploh, ki se zdijo zgolj kot neka nova, popravljena in razširjena izdaja enostrankarskega sistema v verskem življenju.

Vem, da nekatere katoliške skupine organizirajo duhovne vaje in druge izobraževalne dejavnosti za zakonce. Zdi se mi popolnoma prav, da svobodno ravnajo, kot se jim zdi primerno, in tudi, da se v te dejavnosti vključijo tisti, ki v njih najdejo način in pomoč, da bi bolje živeli svojo krščansko poklicanost. Menim pa, da to ni edina možnost, in tudi ni očitno, da bi bila najboljša.

Veliko je trenutkov cerkvenega življenja, ki jih moreta in včasih morata zakonca ali celo vsa družina doživeti skupaj, kot je na primer udeležba pri evharistični daritvi in drugih dejanjih bogočastja. Vendar menim, da so določene dejavnosti duhovnega izobraževanja učinkovitejše, če se jih mož in žena udeležita ločeno. Po eni strani je tako poudarjen bistveno osebni značaj človekovega posvečevanja, asketskega boja in zedinjenja z Bogom, ki se kasneje sicer prenaša na druge, vendar je pri tem posameznikova vest nenadomestljiva. Po drugi strani je tako lažje prilagoditi izobraževanje osebnim zahtevam in potrebam vsakega človeka in celo njegovi lastni psihologiji. To ne pomeni, da se pri teh dejavnostih zakonski stan udeležencev ne upošteva. Kaj takega bi bilo povsem nasprotno duhu Opus Dei.

Že štirideset let govorim in pišem, da se mora vsak moški in vsaka ženska posvečevati v svojem običajnem življenju, v konkretnih okoliščinah svojega vsakdanjega življenja; da se morajo torej zakonci posvečevati tako, da v celoti izpolnjujejo svoje družinske obveznosti. Na duhovnih obnovah in drugih izobraževalnih dejavnostih, ki jih organizira Opus Dei in se jih udeležujejo poročene osebe, se vedno teži k temu, da se zakonci zavejo dostojanstva svojega zakonskega poklica in se z božjo pomočjo pripravijo, da bi to poslanstvo živeli še bolje.

V mnogih ozirih so zahteve in konkretni izrazi zakonske ljubezni drugačni za moškega in drugačni za žensko. Specifična sredstva izobraževanja jim lahko učinkovito pomagajo, da te zahteve in izraze odkrijejo v dejanskosti svojega življenja. Zato ju tista nekajurna ali nekajdnevna ločitev še bolj poveže in se zaradi tega še močneje ljubita ves preostali čas, z ljubeznijo, ki je tudi polna spoštovanja.

Ponavljam, da s tem ne trdimo, da je naš način ravnanja edini dober način ali da bi ga morali prevzeti vsi drugi. Preprosto se mi zdi, da daje zelo dobre rezultate in da – poleg dolgoletnih izkušenj – obstajajo tehtni razlogi, da delamo tako, vendar ne napadam nasprotnega stališča.

Nadalje moram reči, da čeprav se v Opus Dei držimo tega načina pri določenih dejavnostih duhovnega izobraževanja, se raznih drugih aktivnosti zakonca udeležujeta skupaj in pri tem sodelujeta. V mislih imam na primer dejavnosti za starše učencev v šolah, ki jih vodijo člani Opus Dei, sestanke, predavanja, tridnevja in podobne priložnosti, namenjene staršem študentov, ki bivajo v študentskih domovih v okviru Dela.

Kot vidite, kadar že sama narava dejavnosti zahteva prisotnost zakoncev, sodelujeta pri teh aktivnostih mož in žena skupaj. Toda ta srečanja in iniciative so drugačne vrste v primerjavi s tistimi, ki so neposredno usmerjene v osebno duhovno izobraževanje.

Pristno krščanstvo, ki izpoveduje vero v vstajenje mesa, se je seveda vedno zoperstavljalo lažnim spiritualizmom brez strahu pred tem, da bi bilo obtoženo materializma. Zato je dopustno govoriti o krščanskem materializmu, ki drzno nasprotuje materializmom, zaprtim za duha.

Kaj so zakramenti – sledi utelešenja Besede, kot bi rekli starodavni pisci – če ne najjasnejši izraz te poti, ki jo je Bog izbral, da bi nas posvetil in privedel v nebesa. Ali ne vidite, da je vsak zakrament ljubezen Boga, ki se nam z vso svojo stvarjenjsko in odrešenjsko močjo daje po materialnih sredstvih? Ta evharistija, ki jo bomo vsak trenutek obhajali, ni nič drugega kot častitljivo telo in kri našega Odrešenika, ki se nam izroča preko ponižne snovi tega sveta, vina in kruha, preko iz narave vzetih in po ljudeh predelanih prvin, kot nas spominja zadnji koncil.³

Razumljivo je, da je apostol mogel zapisati: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji.⁴ Gre za vzpenjajoče se gibanje, ki ga Sveti Duh, izlit v naša srca, hoče vzbuditi v svetu: od zemlje do Gospodove slave. Da pa bi bilo jasno, da je v to gibanje vključeno tudi tisto, kar se zdi najbolj prozaično, je sveti Pavel še zapisal: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v božjo slavo.⁵