Seznam točk

Že mnogo let govorite in pišete, da poklicanost laikov sloni na treh stvareh: »posvečevati delo, posvečevati se v delu in z delom posvečevati druge«. Nam lahko razložite, kaj točno mislite s prvim izrazom: posvečevati delo?

Težko je to razložiti v nekaj besedah, saj ta izraz predpostavlja temeljne pojme same teologije stvarjenja. Že štirideset let ponavljam, da mora kristjan vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, opravljati z največjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovnostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Če je namreč opravljeno tako, potem to človeško delo, naj se zdi še tako skromno in nepomembno, prispeva h krščanski ureditvi časne stvarnosti, k razodevanju njene božanske razsežnosti, ter je vključeno in včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Na ta način je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, postane delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Kristjane smo spomnili na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige o tem, da je Bog ustvaril človeka za delo, in se ozrli na zgled Jezusa Kristusa, ki je večji del svojega zemeljskega življenja delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On izbral kot svoj življenjski položaj, ga izpopolnjeval in posvečeval. V delu, v človekovem plemenitem ustvarjalnem prizadevanju, vidimo ne samo eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in vedno pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi, ampak tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo popolnosti, pot svetosti.

Zato je bil edini cilj Opus Dei vedno naslednji: prispevati k temu, da bodo sredi sveta, sredi sekularnih prizadevanj in stvarnosti, navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki se trudijo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili.

Nekateri ravno zaradi navzočnosti laikov Opus Dei na vplivnih položajih španske družbe govorijo o vplivu Opus Dei v Španiji. Nam lahko pojasnite, kakšen je ta vpliv?

Skrajno nadležno se mi zdi vse, kar bi lahko zvenelo kot javna samohvala. Vendar mislim, da če ne bi priznali, da Opus Dei resnično vpliva na špansko družbo, to ne bi bila ponižnost, ampak slepota in nehvaležnost do Gospoda, ki tako velikodušno blagoslavlja naše delo. V deželah, kjer Opus Dei deluje že vrsto let – v Španiji konkretno devetintrideset let, kajti tukaj se je po božji volji naše združenje rodilo v življenje Cerkve –, je razumljivo, da ima ta vpliv že opazen družbeni pomen, vzporedno s postopnim razvojem naših dejavnosti.

Kakšna je narava tega vpliva? Ker je Opus Dei združenje z duhovnimi in apostolskimi cilji, je jasno, da je njegov vpliv – tako v Španiji kot v drugih državah po vsem svetu, kjer delujemo – lahko samo takšen: duhoven in apostolski vpliv. Tako kot celotna Cerkev, duša sveta, tudi Opus Dei na civilno družbo nima vpliva časnega (družbenega, političnega, gospodarskega) značaja, čeprav prispeva k etičnim vidikom vseh človeških dejavnosti, temveč ima vpliv drugačnega in višjega reda, ki se izraža z glagolom točno določenega pomena: posvečevati.

In to nas pripelje do vprašanja o osebah v Opus Dei, ki jih vi imenujete vplivne. Za združenje, katerega cilj je politično udejstvovanje, bodo vplivni tisti njegovi člani, ki zasedajo mesto v parlamentu ali ministrski položaj. Če gre za kulturno združenje, bodo za vplivne veljali tisti njegovi člani, ki so nesporno priznani filozofi ali nacionalni književni nagrajenci itd. Če pa si združenje, kot v primeru Opus Dei, za cilj postavi posvečevanje običajnega dela, bodisi fizičnega bodisi umskega, potem je očitno, da morajo vsi njegovi člani veljati za vplivne. Vsi namreč delajo (splošna človeška dolžnost delati ima v Opus Dei poseben disciplinski in asketski pomen) in vsi si prizadevajo to svoje delo, katerokoli že je, opravljati na svet, krščanski način in z željo po popolnosti. Pričevanje, ki ga svojim sodelavcem daje kateri izmed mojih sinov, ki je rudar, je zato v mojih očeh enako vplivno, enako pomembno, enako potrebno kot pričevanje rektorja univerze med drugimi akademskimi profesorji.

Od kod torej izvira vpliv Opus Dei? Odgovor lahko hitro najdemo, če pomislimo na sociološko dejstvo, da našemu združenju pripadajo ljudje vseh družbenih položajev, poklicev, starosti in življenjskih stanov; ženske in moški, duhovniki in laiki, stari in mladi, poročeni in osebe v celibatu, študentje, delavci, kmetje, uslužbenci, ljudje v svobodnih poklicih ali zaposleni v uradnih ustanovah itd. Ste kdaj pomislili na moč krščanskega izžarevanja, ki jo predstavlja tako širok in raznolik krog ljudi, še posebej, če jih je na tisoče in jih poživlja isti apostolski duh: posvečevati svoj poklic ali službo, v kateremkoli družbenem okolju, posvečevati se pri tem delu in posvečevati druge z delom?

Temu osebnemu apostolskemu delu je treba dodati še rast naših korporativnih apostolskih dejavnosti. To so študentski domovi, domovi duhovnih vaj, Univerza v Navari, centri za usposabljanje delavcev in kmetov, centri tehniških strok, šole, izobraževalni centri za ženske itd. Te dejavnosti so bile in nedvomno so žarišča krščanskega duha. Nastale so na pobudo laikov, kot svoje poklicno delo jih vodijo državljani laiki, enaki svojim kolegom, ki opravljajo isto delo ali poklic, in so odprte ljudem vseh slojev in položajev. V obsežnih področjih družbe so pripomogle k zavedanju o potrebi po krščanskih odgovorih na vprašanja, ki se ljudem zastavljajo pri opravljanju njihovega poklica oziroma službe.

Vse to je tisto, kar daje Opus Dei njegov pomen in družbeno vlogo, ne pa dejstvo, da nekateri izmed njegovih članov zasedajo položaje s človeškim vplivom. To nas niti najmanj ne zanima in je zato prepuščeno svobodni odločitvi in odgovornosti vsakega posameznika. Pač pa gre za to, da vsi, in po božji dobroti jih je mnogo, opravljajo dela, ki so vplivna na božji način, začenši z najpreprostejšimi opravili.

In to je logično. Le kdo bi verjel, da se je vpliv Cerkve v Združenih državah Amerike začel na dan, ko je bil za predsednika izvoljen katoličan John Kennedy?

Nam lahko poveste, katero je osrednje poslanstvo in cilj Opus Dei? Na katerih precedensih ste utemeljili svoje zamisli o tem združenju? Ali pa je Opus Dei nekaj edinstvenega, povsem novega v Cerkvi in krščanstvu? Ga lahko primerjamo z redovi in svetnimi ustanovami ali s katoliškimi združenji, kot so Holy Name Society, Kolumbovi vitezi, Christopher Movement ipd.?

Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih področij spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. Z drugimi besedami, cilj Opus Dei je pomagati ljudem sredi sveta, običajnemu človeku, človeku z ulice, da bi v polnosti živeli krščansko življenje, ne da bi spreminjali svoj običajni način življenja, svoje delo, svoja prizadevanja ali ambicije.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in kot evangelij nov. Gre za to, da kristjane spomnimo na čudovite besede, zapisane v Prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril človeka, da bi delal. Ozrli smo se na Kristusov zgled, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni le ena najvišjih človeških vrednot in sredstvo, s katerim naj bi ljudje prispevali k napredku družbe. Je tudi pot posvečevanja.

S katerimi drugimi organizacijami bi lahko primerjali Opus Dei? Težko bi našli odgovor, kajti če bi poskusili med seboj primerjati organizacije z duhovnimi cilji, bi tvegali, da ostanemo zgolj pri zunanjih značilnostih ali pravnih poimenovanjih ter pri tem pozabimo na najpomembnejše: na duha, ki daje življenje in smisel obstoja celotni dejavnosti.

Glede ustanov, ki ste jih omenili, bi rekel zgolj to, da je Opus Dei zelo daleč od redov in svetnih ustanov ter bližje organizacijam, kakršna je Holy Name Society.

Opus Dei je mednarodna organizacija laikov, ki ji pripadajo tudi svetni duhovniki (ti v celotnem članstvu predstavljajo le majhen delež). Njeni člani so ljudje, ki živijo v svetu, kjer opravljajo svoj poklic oziroma službo. Ko se pridružijo Opus Dei, tega ne storijo zato, da bi to delo opustili, marveč nasprotno, iščejo duhovno pomoč, da bi svoje običajno delo posvečevali ter ga spreminjali v sredstvo, s katerim se sami posvečujejo oziroma pomagajo drugim k njihovemu posvečevanju. Ne spremenijo svojega stanu. Še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki. Tisto, za kar si prizadevajo, je služenje Bogu in drugim ljudem znotraj svojega lastnega stanu. V Opus Dei nas ne zanimajo niti zaobljube niti obljube. Kar se od članov zahteva, je to, da se sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, trudijo udejanjati človeške in krščanske kreposti v zavedanju, da so božji otroci.

Če bi hoteli poiskati neko primerjavo, potem je Opus Dei najlažje razumeti tako, da pomislimo na življenje prvih kristjanov. Oni so v polnosti živeli svojo krščansko poklicanost. Iskreno so si prizadevali za popolnost, h kateri so bili poklicani zaradi preprostega in vzvišenega dejstva, da so prejeli krst. Navzven se niso razlikovali od drugih državljanov. Člani Opus Dei so navadni ljudje, opravljajo običajno delo, živijo sredi sveta kot to, kar so: krščanski državljani, ki hočejo celovito izpolnjevati zahteve svoje vere.

Bi lahko opisali, kako se je Opus Dei, tako glede svojega značaja kot glede ciljev, razvijal in izpopolnjeval od ustanovitve dalje, v obdobju, ko je prihajalo do ogromnih sprememb znotraj same Cerkve?

Od prvega trenutka dalje je bil edini cilj Opus Dei to, kar sem ga pravkar opisal: prispevati k temu, da bodo sredi sveta navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki si prizadevajo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili. Vse od začetka Dela leta 1928 sem oznanjal, da svetost ni stvar privilegiranih, temveč da so lahko božje vse zemeljske poti, vsi stanovi, vsi poklici, vsa poštena opravila. Posledice tega sporočila so številne in življenjska izkušnja Dela mi je pomagala, da sem jih spoznaval z vedno večjo globino in bogastvom odtenkov. Delo se je rodilo kot nekaj majhnega in je povsem normalno raslo postopoma, kakor raste živ organizem, tako kot vse, kar se v zgodovini razvija.

Toda njegov cilj in smisel obstoja se nista spremenila in se ne bosta spremenila ne glede na to, kako korenite spremembe se lahko pojavijo v družbi, kajti sporočilo Opus Dei je, da je mogoče posvečevati katerokoli pošteno delo, kakršnekoli že so okoliščine, v katerih se odvija.

Danes so v Delu ljudje vseh poklicev: ne le zdravniki, odvetniki, inženirji in umetniki, temveč tudi zidarji, rudarji, kmetje; vsi poklici, od filmskih režiserjev in pilotov reaktivnih letal do frizerk visoke mode. Za člane Opus Dei je biti na tekočem in razumeti sodobni svet nekaj naravnega in nagonskega, saj so prav oni – skupaj z drugimi, njim enakimi državljani – tisti, ki ta svet ustvarjajo in mu dajejo sodobnost.

Ker je to duh našega Dela, boste razumeli, da nam je bilo v veliko veselje, ko je koncil slovesno razglasil, da Cerkev ne zavrača sveta, v katerem živi, niti njegovega napredka in razvoja, temveč ga razume in ljubi. Poleg tega je osrednja značilnost duhovnosti, ki si jo člani Dela že skoraj štirideset let prizadevajo živeti, zavedanje, da so istočasno del Cerkve in države, zato vsakdo v celoti in svobodno prevzema svojo individualno odgovornost kot kristjan in državljan.

Ali lahko opišete razlike med tem, kako Opus Dei kot združenje uresničuje svoje poslanstvo, in načinom, kako svoje poslanstvo izpolnjujejo člani Opus Dei kot posamezniki? Na primer, na podlagi katerih meril se zdi bolj primerno, da nek projekt izvaja Združenje (kakšna šola ali dom duhovnih vaj) oziroma posamezne osebe (založba ali podjetje)?

Glavna dejavnost Opus Dei je, da svojim članom in tistim, ki to želijo, nudi duhovna sredstva za to, da bi sredi sveta živeli kot dobri kristjani. Seznanja jih s Kristusovim naukom in učenjem Cerkve; daje jim duha, ki jih spodbuja, da delajo dobro iz ljubezni do Boga in v službi vseh ljudi. Skratka, gre za to, da se obnašamo kot kristjani: sobivamo skupaj z vsemi, spoštujemo zakonito svobodo vseh in pripomoremo, da bi bil ta naš svet pravičnejši.

Vsak izmed članov se preživlja in služi družbi s poklicem, ki ga je opravljal, preden je prišel v Opus Dei, in ki bi ga opravljal, če ne bi pripadal Opus Dei. Tako so nekateri rudarji, drugi poučujejo v šolah ali na univerzah, tretji so trgovci, gospodinje, tajnice, kmetje. Ni nobene plemenite človeške dejavnosti, ki je član Opus Dei ne bi mogel opravljati. Kdor je bil denimo pred pridružitvijo našemu Delu zaposlen v založniški ali trgovski dejavnosti, to še naprej počne tudi po tem. In če se mu pri opravljanju tega ali kakega drugega dela ponudi priložnost za novo zaposlitev oziroma se skupaj s svojimi poklicnimi kolegi odloči ustanoviti podjetje, je to stvar njegove svobodne odločitve, pri čemer on sam osebno sprejema rezultate svojega dela in zanje tudi osebno odgovarja.

Celotno delovanje direktorjev Opus Dei temelji na rahločutnem spoštovanju poklicne svobode članov. To je ključnega pomena in od tega je odvisen sam obstoj Dela, zato se tega držimo z vso zvestobo. Vsak član lahko poklicno deluje na istih področjih, kot če ne bi pripadal Opus Dei, tako da niti Opus Dei kot tak niti kdorkoli drug v Delu nima ničesar opraviti s poklicnim delom, ki ga ta član opravlja. Tisto, k čemur se člani s pridružitvijo Opus Dei zavežejo, je, da si bodo prizadevali iskati krščansko popolnost pri svojem delu in s pomočjo tega dela ter bodo gojili jasnejše zavedanje o tem, da mora vsako krščansko življenje biti služenje človeštvu.

Glavno poslanstvo Dela, kot sem že dejal, je torej krščansko izobraževanje njegovih članov in drugih, ki si takšnega izobraževanja želijo. Vendar pa v želji prispevati k reševanju problemov, ki zadevajo družbo in h katerim lahko krščanski ideal veliko prispeva, tudi Delo kot tako, na korporativen način, uresničuje določene dejavnosti in pobude. Na tem področju velja merilo, da lahko Opus Dei, čigar cilji so izključno duhovni, korporativno izvaja le tiste dejavnosti, ki na jasen in neposreden način predstavljajo neko krščansko služenje, apostolat. Absurdno bi bilo misliti, da bi se Opus Dei kot tak lahko ukvarjal s pridobivanjem premoga iz rudnikov ali z upravljanjem kakršnihkoli podjetij gospodarskega značaja. Vse njegove korporativne dejavnosti so neposredno apostolske: na primer šola za usposabljanje podeželskega prebivalstva, zdravstvena ambulanta v manj razviti pokrajini ali državi, šola za dekleta v neugodnih družbenih razmerah itd. Z drugimi besedami, to so socialne, izobraževalne ali dobrodelne dejavnosti, kakršne po vsem svetu običajno opravljajo ustanove katerekoli veroizpovedi.

Pri izvajanju teh nalog se opiramo predvsem na osebno delo članov, ki se včasih tem dejavnostim popolnoma posvetijo. Pa tudi na velikodušno pomoč številnih ljudi, tako kristjanov kot nekristjanov. Nekateri začutijo spodbudo k sodelovanju iz duhovnih razlogov, drugi, četudi z nami ne delijo apostolskih ciljev, vidijo, da gre za pobude v korist družbe, ki so odprte za vse, brez razlikovanja glede na raso, vero ali ideologijo.²

Kako se Opus Dei razvija v drugih državah poleg Španije? Kakšen je njegov vpliv v Združenih državah, Angliji, Italiji itd.?

Med člani Opus Dei so trenutno osebe oseminšestdesetih različnih narodnosti, ki delajo v vseh državah ameriške celine in Zahodne Evrope ter v nekaterih državah Afrike, Azije in Oceanije.

Vpliv Opus Dei v vseh teh državah je duhovni vpliv. Njegova bistvena značilnost je, da ljudem, ki prihajajo k nam, pomagamo na polnejši način živeti duha evangelija v njihovem običajnem življenju. Ti ljudje delajo na najrazličnejših področjih: od kmetov, ki obdelujejo zemljo v oddaljenih vaseh andskega višavja, pa do bankirjev na Wall Streetu. Prav vse Opus Dei uči, da je njihovo običajno delo – naj bo sijajno ali skromno v človeških očeh – zelo dragoceno in je lahko nadvse učinkovito sredstvo ljubezni in služenja Bogu in drugim ljudem. Uči jih ljubiti vse ljudi, spoštovati njihovo svobodo, delati za odpravo nesporazumov in nestrpnosti med ljudmi ter za pravičnejšo družbo, pri čemer nastopajo povsem samostojno in na način, ki se jim zdi najboljši. To je edini vpliv Opus Dei povsod, kjerkoli deluje.

Glede socialnih in vzgojnih dejavnosti, ki jih Delo kot tako običajno spodbuja, vam lahko povem, da v vsakem kraju sledijo konkretnim razmeram in potrebam družbe. Podrobnih podatkov o vseh teh dejavnostih nimam, ker je naša organizacija, kot že rečeno, zelo decentralizirana. Kot primer bi poleg mnogih drugih lahko omenil Midtown Sports and Cultural Center v čikaški četrti Near West Side, ki tamkajšnjim prebivalcem nudi izobraževalne in športne programe. Pomemben del njegove dejavnosti je spodbujanje sožitja in medsebojnih stikov med različnimi narodnostnimi skupinami, ki so navzoče v soseski. Druga zanimiva iniciativa v Združenih državah je The Heights v Washingtonu, kjer se izvajajo tečaji poklicnega usmerjanja, posebni programi za nadarjene učence ipd.

V Angliji bi lahko izpostavil študentske domove, ki študentom poleg nastanitve nudijo tudi različne programe za dopolnitev njihove splošne, osebnostne in duhovne izobrazbe. Netherhall House v Londonu je morda še posebej zanimiv zaradi svojega mednarodnega značaja. V tem študentskem domu so doslej bivali študentje iz več kot petdesetih držav. Mnogi med njimi niso kristjani, saj so hiše Opus Dei odprte za vse brez razlikovanja glede na raso ali vero.

Da ne bom predolg, bi omenil le še Centro Internazionale della Gioventù lavoratrice v Rimu. Ta center za poklicno usposabljanje mladih zaposlenih je papež Janez XXIII. zaupal Opus Dei, otvoril pa ga je Pavel VI. pred slabim letom dni.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.