Seznam točk

Pogosto govorite o delu. Nam lahko poveste, katero mesto pripada delu v duhovnosti Opus Dei?

Poklic v Opus Dei na noben način ne spremeni ali predrugači življenjskega položaja oziroma stanu osebe, ki ga prejme. Človekov življenjski položaj pa je delo, zato nadnaravni poklic k svetosti in apostolatu po duhu Opus Dei človekovo poklicanost k delu potrjuje. Med člani Dela so v veliki večini laiki, navadni kristjani. Njihov življenjski položaj je položaj nekoga, ki ima strokovni poklic, zaposlitev, marsikdaj zelo zahtevno službo, s katero se preživlja, vzdržuje družino, prispeva k skupnemu dobru in razvija svojo osebnost.

Poklicanost v Opus Dei vse to potrjuje do te mere, da je eden od bistvenih znakov za to poklicanost prav življenje v svetu in opravljanje dela v svetu na čim popolnejši način, tako s človeškega kot nadnaravnega vidika, ob upoštevanju človekovih osebnih pomanjkljivosti. To mora biti delo, ki učinkovito prispeva k izgradnji zemeljske države – in je torej opravljeno kompetentno in v duhu služenja – ter k posvečevanju sveta in je zato posvečujoče in posvečeno.

Tisti, ki želijo v polnosti živeti svojo vero in opravljati apostolat skladno z duhom Opus Dei, se morajo posvečevati s svojim delom, posvečevati svoje delo in z delom posvečevati druge. Ko tako živijo, ne da bi se zaradi tega razlikovali od drugih, sebi enakih državljanov, ki skupaj z njimi delajo, si prizadevajo za poistovetenje s Kristusom, tako da posnemajo njegovih trideset let dela v nazareški delavnici.

Ta običajna zaposlitev namreč ni le okolje, v katerem se morajo posvečevati, temveč sama snov njihove svetosti: sredi dnevnih dogodkov odkrivajo božjo roko in najdejo spodbudo za svoje molitveno življenje. Poklicno delo sámo jih postavlja v stik z drugimi ljudmi – sorodniki, prijatelji, sodelavci – in z vélikimi problemi, ki zadevajo njihovo družbo ali ves svet, ter jim tako ponuja priložnost, da živijo tisto predanost služenju drugim, ki je za kristjane bistvenega pomena. Na ta način si morajo prizadevati za resnično in pristno pričevanje o Kristusu, da bi vsi začeli spoznavati in ljubiti Gospoda ter odkrili, da običajno življenje v svetu, vsakdanje delo, lahko postane priložnost za srečanje z Bogom.

Z drugimi besedami, svetost in apostolat sta v življenju članov Dela eno, in zato je delo osišče njihovega duhovnega življenja. Njihova predanost Bogu je vsajena v delo, ki so ga opravljali, preden so prišli v Opus Dei, in ga še naprej vršijo po tem.

Ko sem v prvih letih svojega pastoralnega delovanja začel oznanjati te stvari, me nekateri niso razumeli, drugi so se zgražali. Bili so navajeni, da se o svetu vedno govori v slabšalnem pomenu. Gospod mi je dal razumeti in drugim sem skušal dopovedati, da je svet dober, ker so božja dela vedno popolna, in da smo ljudje tisti, ki z grehom svet delamo slab.

Takrat sem govoril in še vedno pravim, da moramo svet ljubiti, ker v njem najdemo Boga, ker se nam v dogodkih in pripetljajih sveta Bog kaže in razodeva.

Dobro in zlo se prepletata v človeški zgodovini, zato mora biti kristjan nekdo, ki zna razločevati. To razločevanje pa ga ne sme nikoli privesti do zanikanja dobrote božjih del, marveč nasprotno, do priznavanja božjega, ki se kaže v človeškem, celo v ozadju naših lastnih slabosti. Dobro geslo za krščansko življenje lahko najdemo v apostolovih besedah: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji (1 Kor 3,22-23), da bi na ta način uresničevali načrt tega Boga, ki hoče odrešiti svet.

Bi lahko navedli nekaj podatkov o širjenju Dela v teh štiridesetih letih njegovega obstoja? Katere so njegove najpomembnejše apostolske dejavnosti?

Najprej moram povedati, da sem zelo hvaležen Bogu, našemu Gospodu, da mi je bilo dano videti, kako se je Delo v komaj štiridesetih let od ustanovitve razširilo po vsem svetu. Ko se je leta 1928 rodilo v Španiji, je že takrat bilo rimsko, kar zame pomeni katoliško, vesoljno. Zato je od začetka neizogibno stremelo k temu, da se razširi po vsem svetu.

Ko razmišljam o teh minulih letih, mi na misel prihajajo številni dogodki, ki me navdajajo z veseljem, saj me, pomešani s težavami in bridkostmi, ki so v nekem smislu sol življenja, spominjajo na učinkovitost božje milosti ter na požrtvovalno in veselo predanost številnih moških in žensk, ki so znali biti zvesti. Želim namreč zelo jasno povedati, da je bistveni apostolat Opus Dei tisti, ki ga vsak član opravlja individualno na svojem delovnem mestu, v svoji družini, med svojimi prijatelji. To je delo, ki ne vzbuja pozornosti, ki ga ni lahko prevesti v statistične podatke, vendar prinaša sadove svetosti v premnogih dušah, ki tiho in dejavno hodijo za Kristusom sredi svojega vsakdanjega poklicnega dela.

O tej temi ni treba povedati veliko več. Lahko bi vam pripovedoval o zglednem življenju številnih ljudi, vendar bi s tem skazil človeško in božansko lepoto tega dela, saj bi ga prikrajšal za njegovo intimnost. Če bi ga hoteli strpati v številke ali statistiko, bi bilo to še slabše, saj bi bilo enako, kot če bi zaman skušali katalogizirati sadove milosti v dušah.

Lahko spregovorim o apostolskih dejavnostih, ki jih člani Dela vodijo v številnih državah. Gre za dejavnosti z duhovnimi in apostolskimi cilji, pri katerih si prizadevamo delati s skrbnostjo in tudi s človeško popolnostjo. Pri teh aktivnostih sodelujejo še mnogi drugi ljudje, ki niso člani Opus Dei, vendar razumejo nadnaravno vrednost tega dela oziroma cenijo njegovo človeško vrednost, kot na primer številni nekristjani, ki nam dejavno pomagajo. Vedno so to laične in sekularne dejavnosti, ki jih spodbujajo običajni državljani znotraj uveljavljanja svojih običajnih državljanskih pravic, skladno z zakoni vsake države in vselej na strokoven način. Z drugimi besedami, gre za naloge, ki niso usmerjene v pridobivanje kakršnihkoli privilegijev ali ugodnosti.

Verjetno poznate primer takšne dejavnosti v Rimu: center ELIS, ki vključuje šole, športne in kulturne aktivnosti, knjižnice itd. ter je namenjen strokovnemu usposabljanju in celostnemu izobraževanju delavcev. Ta iniciativa je odgovor na potrebe Rima in na posebne okoliščine, v katerih je zrasla mestna četrt Tiburtino. Podobni projekti potekajo v Chicagu, Madridu, Mehiki in še marsikje.

Drug primer bi lahko bil Strathmore College of Arts and Science v Nairobiju. To je preduniverzitetna šola, skozi katero je šlo na stotine študentov iz Kenije, Ugande in Tanzanije. S pomočjo te ustanove so nekateri kenijski člani Opus Dei skupaj z drugimi sodržavljani uresničili temeljito izobraževalno in socialno delo. Bil je to prvi šolski center v Vzhodni Afriki, ki je dosegel popolno rasno integracijo, s svojim delom pa je veliko prispeval k afrikanizaciji kulture. Nekaj podobnega lahko povemo tudi o Kianda Collegeu, ki se prav tako nahaja v Nairobiju in vrši pomembno nalogo pri izobraževanju nove generacije afriških žensk.

Naj omenim še en projekt, in sicer Univerzo v Navari. Od svoje ustanovitve leta 1952 se je razvijala do te mere, da ima sedaj osemnajst fakultet, šol in inštitutov, na katerih se izobražuje več kot šest tisoč študentov. V nasprotju s tem, kar so nedavno pisali nekateri časopisi, moram povedati, da Univerza v Navari ne prejema državne pomoči. Španska država na noben način ne krije stroškov vzdrževanja; omogočila je le nekaj subvencij za vzpostavitev novih študijskih mest. Univerza v Navari se vzdržuje s pomočjo posameznikov in zasebnih združenj. Sistem poučevanja in univerzitetnega življenja, ki se navdihuje ob osebni odgovornosti in solidarnosti vseh tam zaposlenih, se je izkazal kot učinkovit in predstavlja zelo pozitivno izkušnjo znotraj sedanjega stanja univerzitetnega izobraževanja na svetovni ravni.

Lahko bi vam pripovedoval še o drugačnih iniciativah v Združenih državah, na Japonskem, v Argentini, Avstraliji, na Filipinih, v Angliji, Franciji itd. Vendar to ni potrebno. Naj bo dovolj, če povem, da je Opus Dei zdaj razširjen na petih celinah in da so v njegovih vrstah ljudje več kot sedemdesetih narodnosti ter različnih ras in življenjskih položajev.