Seznam točk

Katero vlogo je v tem kontekstu imel in jo ima Opus Dei? Na kakšen način člani sodelujejo z drugimi organizacijami, ki delujejo na tem področju?

Ni na meni, da bi podajal zgodovinsko presojo o tem, kar je po božji milosti naredil Opus Dei. Lahko samo povem, da je namen Opus Dei spodbujati k iskanju svetosti in opravljanju apostolata med kristjani, ki živijo sredi sveta, ne glede na njihov stan ali položaj.

Delo je prišlo na svet, da bi tem kristjanom – ki so s svojo družino, prijateljskimi odnosi, poklicnim delom in s svojimi plemenitimi prizadevanji vključeni v tkanino civilne družbe – pomagalo razumeti, da je njihovo življenje, takšno, kakršno je, lahko priložnost za srečanje s Kristusom. To se pravi, da je pot svetosti in apostolata. Kristus je navzoč v vsakem poštenem človeškem opravilu. Življenje navadnega kristjana, ki se morda komu zdi vsakdanje in nepomembno, more in mora biti sveto in posvečujoče življenje.

Z drugimi besedami: da bi hodili za Kristusom, služili Cerkvi in pomagali drugim ljudem spoznati njihovo večno usodo, ni nujno potrebno zapustiti sveta ali se od njega oddaljiti niti se ni treba posvetiti neki cerkveni dejavnosti. Potreben in zadosten pogoj je izpolnjevanje poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsakemu posamezniku, in sicer na kraju in v okolju, določenem po božji previdnosti.

Ker pa večina kristjanov od Boga prejme poslanstvo, da posvečujejo svet od znotraj in ostanejo sredi časnih struktur, jim Opus Dei pomaga odkrivati to božje poslanstvo in jim pokaže, da človeški poklic – strokovni poklic, poklicanost v družini in družbi – ni v nasprotju z nadnaravnim poklicem, prej nasprotno: je njegov sestavni del.

Edino in izključno poslanstvo Opus Dei je, da to sporočilo, ki je evangeljsko sporočilo, širi med vsemi ljudmi, ki živijo in delajo v svetu, v kateremkoli okolju ali stroki. Tistim, ki razumejo ta ideal svetosti, Delo nudi duhovna sredstva ter doktrinalno, asketsko in apostolsko izobraževanje, potrebno za njegovo uresničevanje v življenju.

Člani Opus Dei ne delujejo v skupinah, temveč posamično, z osebno svobodo in odgovornostjo. Opus Dei torej ni zaprta organizacija ali organizacija, ki bi na neki način zbirala svoje člane ter jih izolirala od drugih ljudi. Korporativne dejavnosti, edine, ki jih vodi Delo,² so odprte za najrazličnejše ljudi brez kakršnekoli diskriminacije: niti socialne, niti kulturne, niti verske. Člani pa ravno zato, ker se morajo posvečevati v svetu, vedno sodelujejo z vsemi ljudmi, s katerimi so v stiku zaradi svojega dela in sodelovanja v civilnem življenju.

Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.

Včasih se govori o Opus Dei kot o organizaciji intelektualne aristokracije, ki želi prodreti v najvplivnejše politične, gospodarske in kulturne kroge, da bi jih nadzorovala od znotraj, četudi z dobrimi nameni. Ali to drži?

Skoraj vse ustanove, ki so na svet prinesle kako novo sporočilo ali ki so si s polnostjo krščanskega življenja prizadevale resno služiti človeštvu, so naletele na nerazumevanje, zlasti na začetku. To pojasnjuje, zakaj sprva nekateri niso razumeli nauka o apostolatu laikov, po katerem je živel in ga oznanjal Opus Dei.

Čeprav o teh stvareh nerad govorim, moram tudi povedati, da je bila v našem primeru povrhu tega prisotna vztrajna in organizirana obrekovalska kampanja. Nekateri so govorili, da delujemo v tajnosti (morda so to počeli oni sami), da hočemo zasesti visoke položaje itd. Lahko vam tudi konkretno povem, da je s to kampanjo pred približno tridesetimi leti začel neki španski redovnik, ki je pozneje zapustil svoj red in Cerkev, sklenil civilno poroko in je zdaj protestantski pastor.

Obrekovanje, ko je enkrat sproženo, po inerciji živi še nekaj časa: ker nekateri pišejo, ne da bi se o stvareh informirali, in ker ne ravnajo vsi kot kompetentni novinarji, ki se ne štejejo za nezmotljive in so dovolj plemeniti, da se popravijo, ko se prepričajo o resnici. Ravno to se je zgodilo, čeprav so ta obrekovanja ovržena s stvarnostjo, ki jo lahko vsakdo preveri, poleg tega pa se že na prvi pogled zdijo neverjetna. Naj samo še omenim, da se govorice, ki ste jih izpostavili, nanašajo zgolj na Španijo; in mišljenje, da bi bila mednarodna ustanova, kot je Opus Dei, osredotočena na probleme ene same države, gotovo kaže na ozkoglednost, provincialnost.

Med člani Opus Dei, tako v Španiji kot povsod drugod, so v večini gospodinje, delavci, majhni trgovci, uradniki, kmetje itd., torej ljudje, katerih zaposlitev nima posebne politične ali družbene teže. To, da je med člani Opus Dei veliko število delavcev, ne vzbuja pozornosti. Dejstvo, da je med njimi kak politik, pa jo. V resnici je zame poklicanost v Opus Dei, ki jo ima postrešček, enako pomembna kot poklicanost direktorja podjetja. Poklic je dan od Boga in v božjih delih ni prostora za diskriminacijo, še manj pa, če je ta zavajajoča.

Kdor ob pogledu na člane Opus Dei, ki opravljajo svoje delo na najrazličnejših področjih človeške dejavnosti, pomisli le na domneve o vplivu in nadzoru, izkazuje klavrno predstavo o krščanskem življenju. Opus Dei ne obvladuje niti ne želi obvladovati nobene časne dejavnosti. Želi samo širiti evangeljsko sporočilo: Bog hoče, da bi ga vsi ljudje na svetu ljubili in mu služili, priložnost za to pa najdejo ravno v svojih zemeljskih dejavnostih. Zato člani Dela, ki so navadni kristjani, delajo, kjer in kakor se jim zdi primerno. Delo jim nudi samo duhovno pomoč, da bi vselej ravnali po krščanski vesti.

V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.