Seznam točk

Monsinjor, navzočnost žensk, ki je bila doslej večinoma omejena na družinsko okolje, pridobiva vse večjo težo v družbenem življenju. Kaj menite o tem razvoju in katere so po vašem mnenju glavne lastnosti, ki naj bi jih ženska razvila, da bi uresničila poslanstvo, ki ji je zaupano?

Najprej naj povem, da se mi zdi dobro, da teh dveh okolij, ki ste ju pravkar omenili, ne predstavljamo kot dve nasprotujoči si stvarnosti. Enako kot v življenju moškega, a s prav posebnimi odtenki, bosta dom in družina v življenju ženske vedno zavzemala osrednje mesto. Posvečanje družinskim opravilom brez dvoma predstavlja veliko človeško in krščansko nalogo. Vendar to ne izključuje možnosti za opravljanje drugih poklicnih dejavnosti – tudi skrb za dom je poklicno delo – v katerikoli plemeniti zaposlitvi oziroma službi današnje družbe. Iz tega, kako je vaše vprašanje zastavljeno, se razume, kaj želite izpostaviti. Vendar mislim, da bi vztrajanje pri sistematičnem postavljanju nasprotij, pri čemer bi se spremenil le poudarek, z družbenega vidika zlahka privedlo do večje zmote od tiste, ki jo želimo popraviti, kajti bilo bi huje, če bi ženska svoje delo doma opustila.

Tudi na osebni ravni ni mogoče enostransko trditi, da naj bi ženska svojo popolnost dosegla edinole zunaj doma, kot da bi čas, ki ga posveča svoji družini, pomenil prikrajšanje v razvoju in zrelosti njene osebnosti. Dom – kakršenkoli že je, kajti tudi samska ženska mora imeti dom – je prav posebej ugodno okolje za osebnostno rast. Pozornost, ki jo namenja družini, bo za žensko vedno največje dostojanstvo. S skrbjo za moža in otroke oziroma, če govorimo bolj na splošno, s svojim delom za ustvarjanje prijetnega in vzgojnega okolja v svoji bližini ženska uresničuje najbolj nenadomestljivi del svojega poslanstva in zato lahko tam doseže svojo osebno popolnost.

Kot rečeno, to ni v nasprotju z udejstvovanjem na drugih področjih družbenega življenja, na primer tudi v politiki. Na teh področjih lahko ženska kot oseba ravno tako predstavlja dragocen doprinos, vselej z značilnimi potezami svoje ženskosti. To pa bo lahko storila, če bo osebnostno in strokovno izobražena. Jasno je, da tako družina kot družba potrebujeta ta posebni doprinos, ki nikakor ni drugotnega pomena.

Razvoj, zrelost, emancipacija ženske ne smejo pomeniti pretveze za enakost – istoličnost – z moškim, za posnemanje moškega načina ravnanja. To za žensko ne bi bil dosežek, bila bi izguba. Ne zato, ker bi bila ženska nekaj več ali nekaj manj kot moški, ampak ker je drugačna. Na temeljni ravni – ki mora biti pravno priznana tako v civilnem kot v cerkvenem pravu – gotovo lahko govorimo o enakosti pravic, ker ima ženska, prav tako kot moški, osebno dostojanstvo in dostojanstvo božje hčere. Toda izhajajoč iz te temeljne enakosti mora vsakdo doseči, kar mu je lastno; in v tem pogledu je emancipacija tisto, čemur bi rekli stvarna možnost za poln razvoj lastnih odličnosti: tistih, ki ji pripadajo v njeni edinstvenosti, in tistih, ki jih ima kot ženska. Enakost pred zakonom in enakost možnosti ne izničita, temveč predpostavljata in spodbujata to raznolikost, ki nas vse bogati.

Ženska je poklicana, da družini, civilni družbi, Cerkvi prispeva nekaj značilnega, kar je njej lastno in lahko prispeva le ona: svojo obzirno nežnost, svojo neutrudno velikodušnost, svojo ljubezen do konkretnega, svojo domiselnost in intuitivnost, svojo globoko in preprosto pobožnost, svojo vztrajnost … Ženskost ni pristna, če ne zazna lepote tega nenadomestljivega doprinosa in je ne vgradi v svoje lastno življenje.

Da bi izpolnila to poslanstvo, mora ženska razviti svojo lastno osebnost, ne da bi se prepustila naivnemu duhu posnemanja, ki bi jo – v splošnem − zlahka umestilo na nižjo raven in ne bi izpolnila svojih najizvirnejših možnosti. Če se dobro izobrazi, z osebno avtonomijo in pristnostjo, bo uspešno opravila svoje delo, svoje poslanstvo, h kateremu se čuti poklicano, kakršnokoli že je. Njeno življenje in delo bosta resnično konstruktivna in plodovita, globoko osmišljena, v enaki meri, če njen dan napolnjuje posvečanje možu in otrokom ali če se je iz plemenitega razloga odpovedala zakonu in se celovito predala drugim nalogam. Vsaka na svoji poti, v zvestobi svojemu človeškemu in nadnaravnemu poklicu, lahko uresniči in dejansko uresničuje polnost ženske osebnosti. Ne pozabimo, da sveta Marija, Božja Mati in Mati vseh ljudi, ni le vzor, temveč tudi dokaz presežne vrednosti, ki jo lahko doseže na videz nepomembno življenje.

V homiliji, ki ste jo imeli oktobra v Pamploni pri maši, darovani ob srečanju Prijateljev Univerze v Navari, ste o človeški ljubezni govorili z besedami, ki so nas ganile. Veliko bralk nam je pisalo, kako se jih je dotaknilo, ko so vas slišale tako govoriti. Nam lahko poveste, katere so najpomembnejše vrednote krščanskega zakona?

Govoril bom o nečem, kar zelo dobro poznam iz svoje dolgoletne duhovniške izkušnje v mnogih državah. Večina članov Opus Dei živi v zakonskem stanu in zanje so človeška ljubezen ter zakonske dolžnosti del nadnaravnega poklica. Opus Dei je iz zakona napravil božjo pot, poklic, in to ima številne posledice za osebno posvečevanje in apostolat. Skoraj štirideset let že oznanjam, da ima zakon pomen poklicanosti. Kolikokrat sem videl, kako so zasijale oči moškim in ženskam, ko so me slišali govoriti, da je zakon božja pot na zemlji! Predtem so namreč mislili, da sta izročitev Bogu ter plemenita in čista človeška ljubezen v njihovem življenju nezdružljivi.

Zakon obstaja zato, da bi se tisti, ki ga sklenejo, posvečevali v njem in preko njega posvečevali druge. V ta namen zakonca prejmeta posebno milost, ki jo podeljuje zakrament, ki ga je postavil Jezus Kristus. Kdor je poklican v zakonski stan, najde po božji milosti v njem vse, kar je potrebno za to, da bi bil svet, da bi se vsak dan bolj poistovetil z Jezusom Kristusom in da bi k Bogu vodil ljudi, s katerimi sobiva.

Zato vedno z upanjem in naklonjenostjo gledam na krščanske domove, na vse družine, ki so sad zakramenta zakona, luči polne priče tiste velike božje skrivnosti – ki je sacramentum magnum! (Ef 5,32), velik zakrament – povezanosti in ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Moramo delati na tem, da se bodo te krščanske celice družbe rodile in se razvijale s hrepenenjem po svetosti, z zavedanjem, da že prvi zakrament, sveti krst, vsem kristjanom podeli božje poslanstvo, ki ga mora vsakdo izpolniti na svoji lastni poti.

Krščanski zakonci se morajo zavedati, da so poklicani k temu, da se posvečujejo s posvečevanjem drugih, da so poklicani biti apostoli in da je njihov prvi apostolat doma. Razumeti morajo, da je ustanovitev družine, vzgoja otrok in izžarevanje krščanskega duha v družbi nadnaravna naloga. Od tega zavedanja o lastnem poslanstvu sta v veliki meri odvisna učinek in uspeh njihovega življenja: njihova sreča.

A naj ne pozabijo, da je skrivnost zakonske sreče v običajnem, ne v sanjarjenju. Je v skritem veselju, ki ga prinaša vrnitev domov; v ljubečem odnosu do otrok; v vsakodnevnih opravilih, pri katerih sodeluje vsa družina; v dobri volji ob težavah, s katerimi se je treba spoprijeti v športnem duhu; pa tudi v izkoriščanju vsakega napredka, ki nam ga nudi civilizacija, da bi napravili naš dom bolj prijeten, življenje bolj preprosto, vzgojo bolj učinkovito.

Tistim, ki jih je Bog poklical k ustvarjanju družine, neprestano pravim, naj se imajo vedno radi, naj se imajo radi s tako hrepenečo ljubeznijo kot v času zaroke. Kdor misli, da je ljubezni konec, ko se začnejo nevšečnosti in težave, ki jih prinaša življenje, ima revno predstavo o zakonu, ki je zakrament, ideal in poslanstvo. Ravno takrat se ljubezen okrepi. Reke skrbi in težav niso zmožne utopiti resnične ljubezni; žrtev, ki jo velikodušno z nekom delimo, nas še bolj povezuje. Kot pravi Sveto pismo, aquae multae – številne preizkušnje, telesne in duševne – non potuerunt extinguere caritatem (Vp 8,7), ne bodo mogle pogasiti ljubezni.

Ravnokar ste govorili o družinski edinosti kot o veliki vrednoti. To je lahko izhodišče za moje naslednje vprašanje: Kako to, da Opus Dei ne organizira dejavnosti duhovnega izobraževanja, ki bi se jih lahko skupaj udeležila mož in žena?

Glede tega, tako kot glede mnogih drugih stvari, lahko kristjani izbiramo med različnimi možnostmi, skladno s svojimi željami ali mnenji, ne da bi nam kdorkoli mogel vsiljevati eno samo možno rešitev. Kakor pred kugo je treba bežati od tistih načinov dojemanja pastorale in apostolata nasploh, ki se zdijo zgolj kot neka nova, popravljena in razširjena izdaja enostrankarskega sistema v verskem življenju.

Vem, da nekatere katoliške skupine organizirajo duhovne vaje in druge izobraževalne dejavnosti za zakonce. Zdi se mi popolnoma prav, da svobodno ravnajo, kot se jim zdi primerno, in tudi, da se v te dejavnosti vključijo tisti, ki v njih najdejo način in pomoč, da bi bolje živeli svojo krščansko poklicanost. Menim pa, da to ni edina možnost, in tudi ni očitno, da bi bila najboljša.

Veliko je trenutkov cerkvenega življenja, ki jih moreta in včasih morata zakonca ali celo vsa družina doživeti skupaj, kot je na primer udeležba pri evharistični daritvi in drugih dejanjih bogočastja. Vendar menim, da so določene dejavnosti duhovnega izobraževanja učinkovitejše, če se jih mož in žena udeležita ločeno. Po eni strani je tako poudarjen bistveno osebni značaj človekovega posvečevanja, asketskega boja in zedinjenja z Bogom, ki se kasneje sicer prenaša na druge, vendar je pri tem posameznikova vest nenadomestljiva. Po drugi strani je tako lažje prilagoditi izobraževanje osebnim zahtevam in potrebam vsakega človeka in celo njegovi lastni psihologiji. To ne pomeni, da se pri teh dejavnostih zakonski stan udeležencev ne upošteva. Kaj takega bi bilo povsem nasprotno duhu Opus Dei.

Že štirideset let govorim in pišem, da se mora vsak moški in vsaka ženska posvečevati v svojem običajnem življenju, v konkretnih okoliščinah svojega vsakdanjega življenja; da se morajo torej zakonci posvečevati tako, da v celoti izpolnjujejo svoje družinske obveznosti. Na duhovnih obnovah in drugih izobraževalnih dejavnostih, ki jih organizira Opus Dei in se jih udeležujejo poročene osebe, se vedno teži k temu, da se zakonci zavejo dostojanstva svojega zakonskega poklica in se z božjo pomočjo pripravijo, da bi to poslanstvo živeli še bolje.

V mnogih ozirih so zahteve in konkretni izrazi zakonske ljubezni drugačni za moškega in drugačni za žensko. Specifična sredstva izobraževanja jim lahko učinkovito pomagajo, da te zahteve in izraze odkrijejo v dejanskosti svojega življenja. Zato ju tista nekajurna ali nekajdnevna ločitev še bolj poveže in se zaradi tega še močneje ljubita ves preostali čas, z ljubeznijo, ki je tudi polna spoštovanja.

Ponavljam, da s tem ne trdimo, da je naš način ravnanja edini dober način ali da bi ga morali prevzeti vsi drugi. Preprosto se mi zdi, da daje zelo dobre rezultate in da – poleg dolgoletnih izkušenj – obstajajo tehtni razlogi, da delamo tako, vendar ne napadam nasprotnega stališča.

Nadalje moram reči, da čeprav se v Opus Dei držimo tega načina pri določenih dejavnostih duhovnega izobraževanja, se raznih drugih aktivnosti zakonca udeležujeta skupaj in pri tem sodelujeta. V mislih imam na primer dejavnosti za starše učencev v šolah, ki jih vodijo člani Opus Dei, sestanke, predavanja, tridnevja in podobne priložnosti, namenjene staršem študentov, ki bivajo v študentskih domovih v okviru Dela.

Kot vidite, kadar že sama narava dejavnosti zahteva prisotnost zakoncev, sodelujeta pri teh aktivnostih mož in žena skupaj. Toda ta srečanja in iniciative so drugačne vrste v primerjavi s tistimi, ki so neposredno usmerjene v osebno duhovno izobraževanje.

V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.

Končati moram, otroci moji. Na začetku sem dejal, da bi vam s svojo besedo želel oznaniti nekaj o božji veličini in usmiljenju. Mislim, da sem to izpolnil, ko sem vam govoril, kako sveto živeti običajno življenje. Kajti sveto življenje sredi sekularne stvarnosti, brez hrupa, v preprostosti in resnicoljubnosti – mar ni to danes najganljivejši izraz magnalia Dei,¹² tistih veličastnih del, ki jih je Bog vedno izvrševal in jih še naprej izvršuje, da bi rešil svet?

Sedaj vas s psalmistom prosim, da se združite z mojo molitvijo in hvalnico: Magnificate Dominum mecum, et extollamus nomen eius simul.¹³Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. To pomeni, hčere in sinovi moji, naj živimo iz vere.

Vzemimo ščit vere, čelado odrešenja in meč duha, ki je božja beseda. Tako nas opogumlja apostol Pavel v pismu Efežanom,¹⁴ iz katerega smo malo prej poslušali berilo.

Vera, krepost, ki jo kristjani tako zelo potrebujemo, še posebno v tem letu vere, ki ga je razglasil naš predragi sveti oče, papež Pavel VI., kajti brez vere nam manjka sam temelj za posvečevanje običajnega življenja.

Živa vera v tem trenutku, ker se bližamo sveti evharistiji, mysterium fidei;¹⁵ ker se bomo udeležili Gospodove pashe, ki povzema in uresničuje božje usmiljenje do ljudi.

Vera, otroci moji, da bi izpovedali, da se bo vsak čas na tej daritveni mizi obnovilo delo našega odrešenja.¹⁶Vera, da bi lahko okušali Credo in ob tem oltarju, v tem občestvu, doživeli navzočnost Kristusa, po katerem postanemo cor unum et anima una,¹⁷ eno srce in ena duša, in ki nas spreminja v družino, v Cerkev, eno, sveto, katoliško, apostolsko in rimsko, kar za nas pomeni vesoljno.

Vera, slednjič, predrage hčere in sinovi, da bi svetu dokazali, da vse to niso ceremonije in besede, temveč božanska stvarnost, kadar bomo pred ljudmi pričevali o običajnem življenju, ki ga posvečujemo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in svete Marije.