Seznam točk

Vemo, da ta nauk o zakonu kot poti svetosti ni nekaj novega v vašem oznanjevanju. Že od leta 1934, ko ste napisali Duhovna premišljevanja, poudarjate, da je treba na zakon gledati kot na poklicanost. A v tej knjigi, in kasneje v Poti, ste tudi zapisali, da je zakon za »čete Kristusove vojske«, ne pa za »vojskovodje«. Bi nam lahko pojasnili, kako sta ta dva pogleda lahko združljiva?

V duhu in življenju Opus Dei ni nikoli bilo nikakršne ovire za združljivost teh dveh pogledov. Prav je, da tukaj spomnimo, da večja odličnost celibata – iz duhovnih nagibov – ni neko moje teološko stališče, temveč verski nauk Cerkve.

Ko sem nekje v tridesetih letih pisal tiste misli, je v katoliškem okolju, v konkretnem pastoralnem življenju, prevladovala težnja, da bi mlade k prizadevanju za krščansko popolnost spodbujali tako, da so jim govorili le o nadnaravni vrednoti devištva, puščali pa so ob strani vrednoto krščanskega zakona kot še drugo pot k svetosti.

V šolah običajno niso vzgajali mladih na tak način, da bi cenili dostojanstvo zakona v vsej njegovi veličini. Še dandanes je pogosto, da mladim, ki zaključujejo srednjo šolo, na duhovnih vajah ponujajo več snovi za premislek o njihovem morebitnem redovniškem poklicu kot pa za njihovo prav tako morebitno usmeritev v zakonsko življenje. In še vedno so ljudje, čeprav jih je vedno manj, ki omalovažujejo zakonsko življenje in ga mladim prikazujejo kot nekaj, kar naj bi Cerkev zgolj tolerirala, kot da ustvarjanje družine ne bi dopuščalo resnega hrepenenja po svetosti.

V Opus Dei smo vedno ravnali drugače in smo zakon opredelili kot božjo pot na zemlji, pri čemer smo tudi jasno pokazali na smisel obstoja in odličnost apostolskega celibata.

Ni me strah človeške ljubezni, svete ljubezni mojih staršev, ki jo je Gospod uporabil za to, da mi je dal življenje. To ljubezen blagoslavljam z obema rokama. Zakonca sta delivca in tvarina zakramenta zakona, tako kot sta kruh in vino tvarina evharistije. Zato so mi všeč vse pesmi o čisti človeški ljubezni; zame so to stihi človeške ljubezni na božji način. Obenem pa vedno pravim, da tisti, ki hodijo po poklicnostni poti apostolskega celibata, niso samotarji, ki ne dojamejo ali ne cenijo ljubezni. Nasprotno, njihovemu življenju daje smisel resničnost te božje Ljubezni – rad jo zapišem z veliko začetnico –, ki je ravno bistvo vsakega krščanskega poklica.

Nobenega protislovja ni v tem, da tako cenimo zakonski poklic in razumemo večjo odličnost poklicanosti v celibat propter regnum coelorum (Mt 9,12), zaradi nebeškega kraljestva. Prepričan sem, da vsak kristjan popolnoma razume, da je to dvoje združljivo, če se le potrudi spoznati, sprejeti in ljubiti nauk Cerkve; in če si prav tako prizadeva spoznati, sprejeti in ljubiti svojo lastno osebno poklicanost. To se pravi, če ima vero in iz vere živi.

Ko sem zapisal, da je zakon za čete Kristusove vojske, sem le opisal to, kar se je vedno dogajalo v Cerkvi. Veste, da so škofje, ki sestavljajo škofovski zbor s papežem na čelu in skupaj z njim vodijo celotno Cerkev, izbrani izmed tistih, ki živijo v celibatu; tako je tudi v vzhodnih Cerkvah, kjer so duhovniki lahko poročeni. Poleg tega ni težko razumeti in ugotoviti, da imajo neporočeni dejansko večjo svobodo srca in gibanja, da se lahko trajno posvetijo vodenju in vzdrževanju apostolskih dejavnosti, tudi v sekularnem apostolatu. To ne pomeni, da drugi laiki ne bi mogli ali da v resnici ne bi opravljali čudovitega in nadvse pomembnega apostolata. Pomeni samo, da obstajajo raznolike funkcije, različne naloge na položajih z različnimi odgovornostmi.

V vojski – in s primerjavo sem želel izraziti samo to – so čete prav tako potrebne kot vojskovodje in lahko dosežejo večje junaštvo ter zaslužijo večjo slavo. Skratka, obstajajo različne naloge in vse so pomembne in dragocene. Pomembno je predvsem to, da vsakdo odgovori na svojo poklicanost: za vsakogar je največja popolnost – vedno in izključno – v tem, da izpolni božjo voljo.

Zato kristjan, ki si prizadeva za svetost v zakonskem stanu in se zaveda veličine svojega poklica, spontano čuti globoko spoštovanje in ljubezen do tistih, ki so poklicani v apostolski celibat; in ko se kateri izmed njegovih otrok po Gospodovi milosti poda na to pot, se iskreno veseli. Tako še bolj vzljubi svoj lastni zakonski poklic, s pomočjo katerega je lahko Jezusu Kristusu – ki je vélika Ljubezen vseh, poročenih in neporočenih – daroval sadove človeške ljubezni.

Številni zakonci so zaradi nasvetov, ki jih prejemajo celo od nekaterih duhovnikov, zmedeni glede vprašanja o številu otrok. Kaj bi vi svetovali zakonskim parom ob tolikšni zmedi?

Tisti, ki na tak način povzročajo zmedo v vesti mnogih ljudi, pozabljajo, da je življenje sveto. Zaslužijo si Gospodovih ostrih kritik zoper slepe, ki vodijo druge slepe; zoper tiste, ki nočejo vstopiti v nebeško kraljestvo in tudi drugim ne pustijo vstopiti. Ne obsojam njihovih namenov, sem celo prepričan, da mnogi takšne nasvete dajejo zaradi sočutja in želje po reševanju težkih situacij. Ne morem pa skrivati dejstva, da me strašno žalosti to destruktivno – v mnogih primerih diabolično – delovanje tistih, ki ne samo, da ne širijo dobrega nauka, temveč ga celo maličijo.

Kadar zakonci slišijo nasvete in priporočila o teh stvareh, naj ne pozabijo, da gre za to, da spoznamo, kaj Bog hoče. Če je prisotna iskrenost – poštenost – in vsaj kanček krščanske vzgoje, bo vest znala odkriti božjo voljo tako v tem kot v vsem drugem. Lahko se namreč zgodi, da kdo išče nasvet, ki bi podpiral našo lastno sebičnost, ki bi ravno z neko namišljeno oblastjo utišal glas lastne duše. Lahko se celo zgodi, da človek menja svetovalce, dokler ne najde najbolj sebi naklonjenega. Tak pristop je med drugim farizejski, nevreden božjega otroka.

Nasvet drugega kristjana – v zadevah vere in morale še posebej nasvet duhovnika – je v veliko pomoč, da bi spoznali, kaj Bog od nas v določenih okoliščinah hoče. A nasvet ne izniči osebne odgovornosti. Nazadnje smo mi, vsak izmed nas, tisti, ki se moramo odločiti in ki bomo za svoje odločitve osebno dajali odgovor Bogu.

Nad katerimkoli osebnim nasvetom je božja postava, ki je zapisana v Svetem pismu ter jo cerkveno učiteljstvo ob pomoči Svetega Duha varuje in uči. Kadar so nasveti posameznikov v nasprotju z božjo besedo, kot nam jo posreduje cerkveno učiteljstvo, je treba odločno zavrniti ta zmotna mnenja. Človeku, ki ravna s tako poštenim namenom, bo Bog pomagal s svojo milostjo ter mu po navdihu dal spoznati, kaj mu je storiti, in kadar ga bo potreboval, mu bo poslal duhovnika, ki bo znal voditi njegovo dušo po ravnih in čistih poteh, pa čeprav bodo velikokrat naporne.

Naloga duhovnega vodstva ne sme biti usmerjena v proizvodnjo bitij brez lastne presoje, ki delajo samo to, kar jim drugi rečejo. Nasprotno, duhovno vodstvo se mora nagibati k oblikovanju ljudi, ki znajo sami presoditi. Lastna presoja pa predpostavlja zrelost, trdna prepričanja, zadostno poznavanje nauka, duhovno občutljivost in vzgojo volje.

Pomembno je, da zakonci pridobijo jasen čut za dostojanstvo svojega poklica in se zavedajo, da jih Bog kliče, naj dosežejo božjo ljubezen tudi po človeški ljubezni; da so bili izvoljeni od vekomaj za sodelovanje s stvariteljsko močjo Boga pri porajanju in kasneje pri vzgoji otrok; da jih Bog vabi, naj njihov dom in vse njihovo družinsko življenje postane pričevanje o vseh krščanskih krepostih.

Zakon – tega se ne bom naveličal ponavljati – je božja pot, velika in čudovita; in kot vse, kar je božjega v nas, vključuje konkretne izraze našega odgovora na milost, izraze velikodušnosti, predanosti, služenja. Sebičnost, v katerikoli izmed svojih oblik, se zoperstavlja tej božji ljubezni, ki mora vladati v našem življenju. To je bistveno in to je treba imeti v mislih, ko govorimo o zakonu in o številu otrok.

Velik problem v družbi predstavlja vprašanje samskih žensk. V mislih imam tiste, ki se kljub poklicanosti v zakon ne uspejo poročiti. Ko tega ne dosežejo, se sprašujejo: Zakaj smo sploh na svetu? Kaj bi jim vi odgovorili?

Zakaj smo na svetu? Da ljubimo Boga z vsem srcem in z vso dušo ter zato, da to ljubezen prinašamo vsem ljudem. Se vam zdi to malo? Bog nobene duše ne prepusti slepi usodi. Za vse ima nek načrt, vse kliče z nadvse osebnim, neprenosljivim klicem.

Zakon je božja pot, je poklic. Vendar ni edina pot, ni edini poklic. Božji načrti za posamezno žensko niso nujno vezani na zakon. Imajo poklicanost v zakon in se ne uspejo poročiti? V kakšnem primeru je to lahko res in morda je sebičnost ali samoljubje preprečilo uresničitev tega božjega klica. V drugih primerih, celo večinoma, pa je to lahko znak, da jim Bog v resnici ni dal zakonskega poklica. Da, rade imajo otroke, čutijo, da bi bile dobre matere, da bi svoje srce zvesto izročile svojemu možu in otrokom. Toda to je normalno za vsako žensko, tudi za tiste, ki se, čeprav bi to lahko storile, ne poročijo zato, da bi služile Bogu in dušam.

Niso se poročile. Dobro, naj tako kot doslej še nadalje ljubijo Gospodovo voljo, tako da so blizu temu preljubemu Jezusovemu srcu, ki nikogar ne zapusti, ki je vedno zvesto, ki nas vse življenje varuje ter se nam daje že sedaj in vedno.

Poleg tega lahko ženska – z vsemi pristnimi ženskimi značilnostmi in tudi afektivnimi potezami materinstva – uresničuje svoje poslanstvo v okoljih izven lastne družine: v drugih družinah, v šolah, dobrodelnih dejavnostih in še na mnogih drugih področjih. Družba je včasih zelo kruta, zelo krivična, ko jih označi za samotarke. Obstajajo samske ženske, ki izžarevajo veselje, mir, dejavno življenje, ki se znajo plemenito razdajati drugim in biti v globoko duhovnem smislu matere na mnogo resničnejši način kot številne druge, ki so matere le v biološkem pomenu besede.

V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.

To neprestano oznanjam z besedami Svetega pisma: svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober.² Ljudje smo tisti, ki ga delamo slabega in grdega z našimi grehi in našo nezvestobo. Ne dvomite: za vas, može in žene sveta, je kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja v nasprotju z božjo voljo.

Namesto tega morate sedaj – v novi luči – razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko iz družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, operacijski dvorani, vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti – na duši in na telesu – sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti: ali bomo znali najti Gospoda v svojem običajnem življenju ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da mora naša doba materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo najbolj običajne, vrniti njihov plemeniti prvotni pomen, jih naravnati k služenju božjemu kraljestvu, jih poduhoviti, da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom.

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.