Že mnogo let govorite in pišete, da poklicanost laikov sloni na treh stvareh: »posvečevati delo, posvečevati se v delu in z delom posvečevati druge«. Nam lahko razložite, kaj točno mislite s prvim izrazom: posvečevati delo?

Težko je to razložiti v nekaj besedah, saj ta izraz predpostavlja temeljne pojme same teologije stvarjenja. Že štirideset let ponavljam, da mora kristjan vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, opravljati z največjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovnostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Če je namreč opravljeno tako, potem to človeško delo, naj se zdi še tako skromno in nepomembno, prispeva h krščanski ureditvi časne stvarnosti, k razodevanju njene božanske razsežnosti, ter je vključeno in včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Na ta način je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, postane delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Kristjane smo spomnili na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige o tem, da je Bog ustvaril človeka za delo, in se ozrli na zgled Jezusa Kristusa, ki je večji del svojega zemeljskega življenja delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On izbral kot svoj življenjski položaj, ga izpopolnjeval in posvečeval. V delu, v človekovem plemenitem ustvarjalnem prizadevanju, vidimo ne samo eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in vedno pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi, ampak tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo popolnosti, pot svetosti.

Zato je bil edini cilj Opus Dei vedno naslednji: prispevati k temu, da bodo sredi sveta, sredi sekularnih prizadevanj in stvarnosti, navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki se trudijo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili.