V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.