Nam lahko poveste, katero je osrednje poslanstvo in cilj Opus Dei? Na katerih precedensih ste utemeljili svoje zamisli o tem združenju? Ali pa je Opus Dei nekaj edinstvenega, povsem novega v Cerkvi in krščanstvu? Ga lahko primerjamo z redovi in svetnimi ustanovami ali s katoliškimi združenji, kot so Holy Name Society, Kolumbovi vitezi, Christopher Movement ipd.?

Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih področij spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. Z drugimi besedami, cilj Opus Dei je pomagati ljudem sredi sveta, običajnemu človeku, človeku z ulice, da bi v polnosti živeli krščansko življenje, ne da bi spreminjali svoj običajni način življenja, svoje delo, svoja prizadevanja ali ambicije.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in kot evangelij nov. Gre za to, da kristjane spomnimo na čudovite besede, zapisane v Prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril človeka, da bi delal. Ozrli smo se na Kristusov zgled, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni le ena najvišjih človeških vrednot in sredstvo, s katerim naj bi ljudje prispevali k napredku družbe. Je tudi pot posvečevanja.

S katerimi drugimi organizacijami bi lahko primerjali Opus Dei? Težko bi našli odgovor, kajti če bi poskusili med seboj primerjati organizacije z duhovnimi cilji, bi tvegali, da ostanemo zgolj pri zunanjih značilnostih ali pravnih poimenovanjih ter pri tem pozabimo na najpomembnejše: na duha, ki daje življenje in smisel obstoja celotni dejavnosti.

Glede ustanov, ki ste jih omenili, bi rekel zgolj to, da je Opus Dei zelo daleč od redov in svetnih ustanov ter bližje organizacijam, kakršna je Holy Name Society.

Opus Dei je mednarodna organizacija laikov, ki ji pripadajo tudi svetni duhovniki (ti v celotnem članstvu predstavljajo le majhen delež). Njeni člani so ljudje, ki živijo v svetu, kjer opravljajo svoj poklic oziroma službo. Ko se pridružijo Opus Dei, tega ne storijo zato, da bi to delo opustili, marveč nasprotno, iščejo duhovno pomoč, da bi svoje običajno delo posvečevali ter ga spreminjali v sredstvo, s katerim se sami posvečujejo oziroma pomagajo drugim k njihovemu posvečevanju. Ne spremenijo svojega stanu. Še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki. Tisto, za kar si prizadevajo, je služenje Bogu in drugim ljudem znotraj svojega lastnega stanu. V Opus Dei nas ne zanimajo niti zaobljube niti obljube. Kar se od članov zahteva, je to, da se sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, trudijo udejanjati človeške in krščanske kreposti v zavedanju, da so božji otroci.

Če bi hoteli poiskati neko primerjavo, potem je Opus Dei najlažje razumeti tako, da pomislimo na življenje prvih kristjanov. Oni so v polnosti živeli svojo krščansko poklicanost. Iskreno so si prizadevali za popolnost, h kateri so bili poklicani zaradi preprostega in vzvišenega dejstva, da so prejeli krst. Navzven se niso razlikovali od drugih državljanov. Člani Opus Dei so navadni ljudje, opravljajo običajno delo, živijo sredi sveta kot to, kar so: krščanski državljani, ki hočejo celovito izpolnjevati zahteve svoje vere.