Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.