136

Na drugem mestu je življenje molitve, saj se izročitev, pokorščina in krotkost kristjana rodijo iz ljubezni in so usmerjene v ljubezen. Ta pa vodi v odnos, v pogovor, v prijateljstvo. Krščansko življenje zahteva stalen dialog z enim in troedinim Bogom in Sveti Duh nas vodi prav v to intimnost. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Če imamo stalen odnos s Svetim Duhom, bomo tudi sami postali duhovni, počutili se bomo kot bratje Kristusa in otroci Boga, ki ga bomo brez pomislekov klicali naš Oče.

Navadimo se občevati s Svetim Duhom, ki nas posvečuje, mu zaupati, ga prositi za pomoč, ga čutiti v svoji bližini. Tako se bo naše ubogo srce širilo, vedno bolj si bomo želeli ljubiti Boga in po Njem vse ljudi; in v naših življenjih se bo ponovilo tisto končno videnje Razodetja: duh in nevesta, Sveti Duh in Cerkev — in vsak kristjan —, ki se obračajo k Jezusu, h Kristusu, in ga prosijo, naj pride, naj bo z nami na veke.

Ta točka v drugem jeziku