Seznam točk

Že mnogo let govorite in pišete, da poklicanost laikov sloni na treh stvareh: »posvečevati delo, posvečevati se v delu in z delom posvečevati druge«. Nam lahko razložite, kaj točno mislite s prvim izrazom: posvečevati delo?

Težko je to razložiti v nekaj besedah, saj ta izraz predpostavlja temeljne pojme same teologije stvarjenja. Že štirideset let ponavljam, da mora kristjan vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, opravljati z največjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovnostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem). Če je namreč opravljeno tako, potem to človeško delo, naj se zdi še tako skromno in nepomembno, prispeva h krščanski ureditvi časne stvarnosti, k razodevanju njene božanske razsežnosti, ter je vključeno in včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Na ta način je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, postane delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Kristjane smo spomnili na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige o tem, da je Bog ustvaril človeka za delo, in se ozrli na zgled Jezusa Kristusa, ki je večji del svojega zemeljskega življenja delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On izbral kot svoj življenjski položaj, ga izpopolnjeval in posvečeval. V delu, v človekovem plemenitem ustvarjalnem prizadevanju, vidimo ne samo eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in vedno pravičnejšo ureditev odnosov med ljudmi, ampak tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo popolnosti, pot svetosti.

Zato je bil edini cilj Opus Dei vedno naslednji: prispevati k temu, da bodo sredi sveta, sredi sekularnih prizadevanj in stvarnosti, navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki se trudijo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili.

Nam lahko poveste, katero je osrednje poslanstvo in cilj Opus Dei? Na katerih precedensih ste utemeljili svoje zamisli o tem združenju? Ali pa je Opus Dei nekaj edinstvenega, povsem novega v Cerkvi in krščanstvu? Ga lahko primerjamo z redovi in svetnimi ustanovami ali s katoliškimi združenji, kot so Holy Name Society, Kolumbovi vitezi, Christopher Movement ipd.?

Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih področij spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. Z drugimi besedami, cilj Opus Dei je pomagati ljudem sredi sveta, običajnemu človeku, človeku z ulice, da bi v polnosti živeli krščansko življenje, ne da bi spreminjali svoj običajni način življenja, svoje delo, svoja prizadevanja ali ambicije.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in kot evangelij nov. Gre za to, da kristjane spomnimo na čudovite besede, zapisane v Prvi Mojzesovi knjigi: Bog je ustvaril človeka, da bi delal. Ozrli smo se na Kristusov zgled, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni le ena najvišjih človeških vrednot in sredstvo, s katerim naj bi ljudje prispevali k napredku družbe. Je tudi pot posvečevanja.

S katerimi drugimi organizacijami bi lahko primerjali Opus Dei? Težko bi našli odgovor, kajti če bi poskusili med seboj primerjati organizacije z duhovnimi cilji, bi tvegali, da ostanemo zgolj pri zunanjih značilnostih ali pravnih poimenovanjih ter pri tem pozabimo na najpomembnejše: na duha, ki daje življenje in smisel obstoja celotni dejavnosti.

Glede ustanov, ki ste jih omenili, bi rekel zgolj to, da je Opus Dei zelo daleč od redov in svetnih ustanov ter bližje organizacijam, kakršna je Holy Name Society.

Opus Dei je mednarodna organizacija laikov, ki ji pripadajo tudi svetni duhovniki (ti v celotnem članstvu predstavljajo le majhen delež). Njeni člani so ljudje, ki živijo v svetu, kjer opravljajo svoj poklic oziroma službo. Ko se pridružijo Opus Dei, tega ne storijo zato, da bi to delo opustili, marveč nasprotno, iščejo duhovno pomoč, da bi svoje običajno delo posvečevali ter ga spreminjali v sredstvo, s katerim se sami posvečujejo oziroma pomagajo drugim k njihovemu posvečevanju. Ne spremenijo svojega stanu. Še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki. Tisto, za kar si prizadevajo, je služenje Bogu in drugim ljudem znotraj svojega lastnega stanu. V Opus Dei nas ne zanimajo niti zaobljube niti obljube. Kar se od članov zahteva, je to, da se sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, trudijo udejanjati človeške in krščanske kreposti v zavedanju, da so božji otroci.

Če bi hoteli poiskati neko primerjavo, potem je Opus Dei najlažje razumeti tako, da pomislimo na življenje prvih kristjanov. Oni so v polnosti živeli svojo krščansko poklicanost. Iskreno so si prizadevali za popolnost, h kateri so bili poklicani zaradi preprostega in vzvišenega dejstva, da so prejeli krst. Navzven se niso razlikovali od drugih državljanov. Člani Opus Dei so navadni ljudje, opravljajo običajno delo, živijo sredi sveta kot to, kar so: krščanski državljani, ki hočejo celovito izpolnjevati zahteve svoje vere.

Bi lahko opisali, kako se je Opus Dei, tako glede svojega značaja kot glede ciljev, razvijal in izpopolnjeval od ustanovitve dalje, v obdobju, ko je prihajalo do ogromnih sprememb znotraj same Cerkve?

Od prvega trenutka dalje je bil edini cilj Opus Dei to, kar sem ga pravkar opisal: prispevati k temu, da bodo sredi sveta navzoči moški in ženske vseh ras in družbenih položajev, ki si prizadevajo, da bi v in preko svojega običajnega dela ljubili Boga in druge ljudi ter jim služili. Vse od začetka Dela leta 1928 sem oznanjal, da svetost ni stvar privilegiranih, temveč da so lahko božje vse zemeljske poti, vsi stanovi, vsi poklici, vsa poštena opravila. Posledice tega sporočila so številne in življenjska izkušnja Dela mi je pomagala, da sem jih spoznaval z vedno večjo globino in bogastvom odtenkov. Delo se je rodilo kot nekaj majhnega in je povsem normalno raslo postopoma, kakor raste živ organizem, tako kot vse, kar se v zgodovini razvija.

Toda njegov cilj in smisel obstoja se nista spremenila in se ne bosta spremenila ne glede na to, kako korenite spremembe se lahko pojavijo v družbi, kajti sporočilo Opus Dei je, da je mogoče posvečevati katerokoli pošteno delo, kakršnekoli že so okoliščine, v katerih se odvija.

Danes so v Delu ljudje vseh poklicev: ne le zdravniki, odvetniki, inženirji in umetniki, temveč tudi zidarji, rudarji, kmetje; vsi poklici, od filmskih režiserjev in pilotov reaktivnih letal do frizerk visoke mode. Za člane Opus Dei je biti na tekočem in razumeti sodobni svet nekaj naravnega in nagonskega, saj so prav oni – skupaj z drugimi, njim enakimi državljani – tisti, ki ta svet ustvarjajo in mu dajejo sodobnost.

Ker je to duh našega Dela, boste razumeli, da nam je bilo v veliko veselje, ko je koncil slovesno razglasil, da Cerkev ne zavrača sveta, v katerem živi, niti njegovega napredka in razvoja, temveč ga razume in ljubi. Poleg tega je osrednja značilnost duhovnosti, ki si jo člani Dela že skoraj štirideset let prizadevajo živeti, zavedanje, da so istočasno del Cerkve in države, zato vsakdo v celoti in svobodno prevzema svojo individualno odgovornost kot kristjan in državljan.

Kako si razlagate izjemen uspeh Opus Dei in s kakšnimi merili vi vrednotite ta uspeh?

Pri nadnaravnih podvigih sta uspeh ali neuspeh, kot ju običajno razumemo, precej nepomembna. Že sveti Pavel je kristjanom v Korintu dejal, da v duhovnem življenju ni pomembna sodba drugih niti naša lastna sodba, temveč božja sodba.

Res je Delo danes razširjeno po vsem svetu. Vanj so vključeni moški in ženske približno sedemdesetih različnih narodnosti. Ko pomislim na to dejstvo, sem tudi sam presenečen. Za to ne najdem nobene človeške razlage, marveč božjo voljo, kajti Duh veje, koder hoče, in uporablja, kogar hoče, da bi uresničil posvečenje ljudi. Vse to je zame razlog za zahvalo, ponižnost in prošnjo Bogu, da bi mu vedno znal služiti.

Sprašujete me tudi, s katerim merilom vrednotim in presojam stvari. Odgovor je zelo preprost: svetost, sadovi svetosti.

Najpomembnejši apostolat Opus Dei je tisti, ki ga vsak član opravlja s pričevanjem svojega življenja in s svojo besedo pri vsakodnevnih stikih s prijatelji in poklicnimi kolegi. Kdo bi lahko izmeril nadnaravno učinkovitost tega tihega in ponižnega apostolata? Ni mogoče ovrednotiti pomoči, ki jo nudi zgled zvestega in iskrenega prijatelja, ali vpliva dobre matere v naročju družine.

Morda se vaše vprašanje nanaša na korporativne apostolske dejavnosti, ki jih izvaja Opus Dei, če predpostavimo, da je v tem primeru rezultate mogoče meriti s človeškega, tehničnega vidika: ali šola za usposabljanje delavcev uspešno pripomore pri družbenem napredovanju oseb, ki jo obiskujejo; ali univerza svojim študentom omogoča ustrezno strokovno in kulturno izobrazbo. Če vzamemo, da je vaše vprašanje zastavljeno v tem smislu, bi rekel, da je mogoče uspeh deloma pojasniti z dejstvom, da to delo vršijo ljudje, ki ga opravljajo kot specifično strokovno dejavnost, na katero se pripravljajo tako kot vsak, ki želi opravljati neko resno nalogo. To med drugim pomeni, da se te dejavnosti ne načrtujejo po vnaprej določenih shemah, ampak se v vsakem primeru preučijo posebne potrebe okolja, v katerem naj bi se izvajale, da bi jih lahko prilagodili dejanskim potrebam.

Vendar ponavljam, da Opus Dei ne postavlja na prvo mesto človeške učinkovitosti. Pravi uspeh ali neuspeh je odvisen od tega, ali poleg dobre izvedbe dejavnosti v človeškem smislu tudi pripomorejo k temu, da tako tisti, ki jih izvajajo, kot tisti, ki so uporabniki te storitve, ljubijo Boga, se čutijo brate in sestre vseh ljudi ter ta čustva dokazujejo z nesebičnim služenjem človeštvu.

Kako si razlagate vse večji pomen, ki se pripisuje Opus Dei? Je to le posledica privlačnosti njegovega nauka ali tudi odraz hrepenenja sodobnega časa?

Gospod je leta 1928 obudil Opus Dei, da bi kristjane pomagal spomniti, da je Bog ustvaril človeka za delo, kot pravi Prva Mojzesova knjiga. Prišli smo, da bi znova opozorili na zgled Jezusa Kristusa, ki je trideset let prebil v Nazaretu, kjer je delal, opravljal ročno delo. V Jezusovih rokah se delo, in sicer poklicno delo, podobno tistemu, ki ga opravlja na milijone ljudi po svetu, spremeni v božje opravilo, v zveličavno dejavnost, pot odrešenja.

Duh Opus Dei zopet izpostavi čudovito dejstvo – na katero so mnogi kristjani dolga stoletja pozabljali –, da lahko vsako dostojno in plemenito človeško delo postane božje opravilo. V služenju Bogu ni nepomembnih zaposlitev; vse so zelo pomembne.

Da bi ljubili Boga in mu služili, ni treba početi čudnih stvari. Kristus vsem ljudem brez izjeme naroča, naj bodo popolni, kakor je popoln njihov nebeški Oče (Mt 5,48). Biti svet za veliko večino ljudi pomeni posvečevati svoje lastno delo, posvečevati se pri svojem delu in s svojim delom posvečevati druge ter tako na svoji življenjski poti srečevati Boga.

Razmere sodobne družbe, ki delo vse bolj ceni, ljudem našega časa gotovo olajšajo razumevanje tega vidika krščanskega sporočila, ki ga je Opus Dei prišel izpostavit. Še pomembnejši pa je vpliv Svetega Duha, ki je v svojem poživljajočem delovanju hotel, da je naš čas priča velikemu gibanju prenove celotnega krščanstva. Pri branju odlokov drugega vatikanskega cerkvenega zbora je jasno razvidno, da pomemben del te prenove predstavlja ravno ponovno odkritje visoke vrednosti običajnega dela in dostojanstva poklicanosti kristjana, ki živi in dela v svetu.

To prinaša globlji pogled na Cerkev kot skupnost, ki jo sestavljajo vsi verniki, tako da si vsi delimo isto poslanstvo, ki ga mora vsak opravljati skladno s svojimi osebnimi okoliščinami. Laiki se po nagibu Svetega Duha vedno bolj zavedajo, da so Cerkev, da imajo posebno, vzvišeno in potrebno poslanstvo, saj ga je hotel Bog. In vedo, da to izhaja iz njihovega položaja, ki ga imajo kot kristjani, in ne nujno iz pooblastila hierarhije, četudi je jasno, da ga morajo vršiti v edinosti s cerkveno hierarhijo in skladno z naukom učiteljstva. Brez združenosti z zborom škofov in njihovo glavo, papežem, za katoličana ne more biti združenosti s Kristusom.

Poseben način, kako laiki prispevajo k svetosti in apostolatu Cerkve, je svobodno in odgovorno delovanje v časnih strukturah, kamor prinašajo kvas krščanskega sporočila. Pričevanje krščanskega življenja, beseda, ki razsvetljuje v božjem imenu, in odgovorno delovanje v služenju drugim s prispevanjem k reševanju skupnih problemov so ravno tako izrazi tiste navzočnosti, s katero navaden kristjan izpolnjuje svoje božje poslanstvo.

Že mnogo mnogo let, vse od ustanovitve Opus Dei, premišljujem in spodbujam k premišljevanju Kristusovih besed, ki nam jih sporoča evangelist Janez: Et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum (Jn 12,32).¹ Kristus s smrtjo na križu priteguje k sebi vse stvarstvo in v njegovem imenu naj bi kristjani, ko delajo sredi sveta, vse stvari spravili z Bogom, tako da postavijo Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti.

Rad bi dodal, da poleg tega zavedanja laikov na podoben način prihaja tudi do razvoja v občutljivosti pastirjev. Zavedajo se specifičnosti laiške poklicanosti, ki jo je treba spodbujati in negovati s pastoralno skrbjo. Ta bo pripomogla k odkrivanju karizme svetosti in apostolata sredi božjega ljudstva, v neizmernih in nadvse raznolikih oblikah, v katerih nam jo Bog naklanja.

Ta nova pastorala je zelo zahtevna, a po mojem mnenju nujno potrebna. Zahteva nadnaravni dar razločevanja duhov, občutljivost za božje stvari, ponižnost, da ne bi vsiljevali svojih preferenc in bi služili temu, kar Bog spodbuja v dušah. Skratka: ljubezen do legitimne svobode božjih otrok, ki srečujejo Kristusa in postajajo prinašalci Kristusa, medtem ko hodijo po poteh, ki so med seboj nadvse različne, a vse enako božje.

Ena največjih nevarnosti, ki danes grozijo Cerkvi, bi lahko bilo ravno to, da ne bi prepoznali teh božjih zahtev po krščanski svobodi in bi z lažnim ciljem večje učinkovitosti poskušali kristjanom vsiliti uniformnost. V ozadju takšnega pristopa je ne samo nekaj legitimnega, temveč tudi hvalevrednega: želja, da bi Cerkev pričevala na tak način, da bi ganila sodobni svet. Vendar se zelo bojim, da je ta pot napačna in da lahko po eni strani pripelje do vpletanja cerkvene hierarhije v časne zadeve in do klerikalizma, ki je drugačen, a ravno tako nizkoten kot v preteklih stoletjih; po drugi strani pa lahko tak pristop laike, navadne kristjane, oddalji od sveta, v katerem živijo, ter jih spreminja v glasnike odločitev ali idej, ki so nastale zunaj tega sveta.

Zdi se mi, da se moramo mi, duhovniki, ponižno naučiti tega, da se ne ravnamo po modi. Biti moramo resnično služabniki božjih služabnikov in se spominjati Krstnikovega klica: Illum oportet crescere, me autem minui (Jn 3,30), Kristus mora rasti, jaz pa se manjšati, da bi običajni kristjani, laiki, prinašali Kristusovo navzočnost v vsa področja družbe. Ena od temeljnih duhovnikovih nalog je in vedno bo poslanstvo, da podaja nauk, pomaga pri poglabljanju v osebne in družbene zahteve evangelija, da spodbuja k razločevanju znamenj časa. Toda vse duhovniško delo je treba opravljati ob največjem spoštovanju legitimne svobode vesti: vsak človek mora Bogu odgovoriti svobodno. Razen tega pa vsak katoličan poleg te duhovnikove pomoči tudi sam prejema spoznanja od Boga in ima stanovsko milost za opravljanje posebnega poslanstva, ki mu je bilo dano kot človeku in kot kristjanu.

Kdor misli, da je za to, da bi bil Kristusov glas slišan v današnjem svetu, potrebno, da govori oziroma je vedno navzoča duhovščina, še ni dobro razumel dostojanstva nadnaravne poklicanosti vsakega krščanskega vernika.

Katero vlogo je v tem kontekstu imel in jo ima Opus Dei? Na kakšen način člani sodelujejo z drugimi organizacijami, ki delujejo na tem področju?

Ni na meni, da bi podajal zgodovinsko presojo o tem, kar je po božji milosti naredil Opus Dei. Lahko samo povem, da je namen Opus Dei spodbujati k iskanju svetosti in opravljanju apostolata med kristjani, ki živijo sredi sveta, ne glede na njihov stan ali položaj.

Delo je prišlo na svet, da bi tem kristjanom – ki so s svojo družino, prijateljskimi odnosi, poklicnim delom in s svojimi plemenitimi prizadevanji vključeni v tkanino civilne družbe – pomagalo razumeti, da je njihovo življenje, takšno, kakršno je, lahko priložnost za srečanje s Kristusom. To se pravi, da je pot svetosti in apostolata. Kristus je navzoč v vsakem poštenem človeškem opravilu. Življenje navadnega kristjana, ki se morda komu zdi vsakdanje in nepomembno, more in mora biti sveto in posvečujoče življenje.

Z drugimi besedami: da bi hodili za Kristusom, služili Cerkvi in pomagali drugim ljudem spoznati njihovo večno usodo, ni nujno potrebno zapustiti sveta ali se od njega oddaljiti niti se ni treba posvetiti neki cerkveni dejavnosti. Potreben in zadosten pogoj je izpolnjevanje poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsakemu posamezniku, in sicer na kraju in v okolju, določenem po božji previdnosti.

Ker pa večina kristjanov od Boga prejme poslanstvo, da posvečujejo svet od znotraj in ostanejo sredi časnih struktur, jim Opus Dei pomaga odkrivati to božje poslanstvo in jim pokaže, da človeški poklic – strokovni poklic, poklicanost v družini in družbi – ni v nasprotju z nadnaravnim poklicem, prej nasprotno: je njegov sestavni del.

Edino in izključno poslanstvo Opus Dei je, da to sporočilo, ki je evangeljsko sporočilo, širi med vsemi ljudmi, ki živijo in delajo v svetu, v kateremkoli okolju ali stroki. Tistim, ki razumejo ta ideal svetosti, Delo nudi duhovna sredstva ter doktrinalno, asketsko in apostolsko izobraževanje, potrebno za njegovo uresničevanje v življenju.

Člani Opus Dei ne delujejo v skupinah, temveč posamično, z osebno svobodo in odgovornostjo. Opus Dei torej ni zaprta organizacija ali organizacija, ki bi na neki način zbirala svoje člane ter jih izolirala od drugih ljudi. Korporativne dejavnosti, edine, ki jih vodi Delo,² so odprte za najrazličnejše ljudi brez kakršnekoli diskriminacije: niti socialne, niti kulturne, niti verske. Člani pa ravno zato, ker se morajo posvečevati v svetu, vedno sodelujejo z vsemi ljudmi, s katerimi so v stiku zaradi svojega dela in sodelovanja v civilnem življenju.

Bistveni del krščanskega duha je ne samo življenje v edinosti z redno cerkveno hierarhijo (s papežem in škofi), ampak tudi čut edinosti z drugimi brati in sestrami v veri. Že od nekdaj menim, da je ena največjih slabosti Cerkve v sedanjem času to, da mnogi katoličani niso seznanjeni z delovanjem in mišljenjem katoličanov v drugih državah in drugih družbenih okoljih. To bratstvo, ki so ga tako globoko doživljali prvi kristjani, je treba obuditi. Tako se bomo čutili enotne, obenem pa bomo ljubili raznolikost osebnih poklicev; in prihranjene nam bodo marsikatere krivične in žaljive sodbe, ki jih v imenu katolištva širijo določene majhne skupine zoper svoje brate v veri, ki v resnici ravnajo pošteno in požrtvovalno, upoštevajoč posebne okoliščine njihove dežele.

Pomembno je, da si vsakdo prizadeva biti zvest svojemu nadnaravnemu poklicu ter tako prispeva Cerkvi tisto, kar vključuje od Boga prejeta karizma. Značilnost članov Opus Dei, navadnih kristjanov, je, da svet posvečujejo od znotraj, tako da delujejo na najrazličnejših področjih človeških dejavnosti. Ker njihovo članstvo v Delu v ničemer ne spremeni njihovega položaja v svetu, sodelujejo, vsakdo na njemu primeren način, pri skupnih verskih slovesnostih, v župnijskem življenju itd. Tudi v tem smislu so običajni državljani, ki želijo biti dobri katoličani.

Vendar pa se člani Dela običajno ne ukvarjajo s konfesionalnimi dejavnostmi. Le v izjemnih primerih, kadar za to izrecno zaprosi cerkvena hierarhija, bo kateri izmed članov sodeloval pri cerkvenih dejavnostih. V tej drži ni nikakršne želje po postavljanju, in še manj po omalovaževanju konfesionalnih dejavnosti, temveč gre le za odločitev delati tisto, kar je lastno poklicanosti v Opus Dei. Veliko je že redovnikov in duhovnikov, pa tudi gorečih laikov, ki vršijo te dejavnosti in jim posvečajo svoje najboljše moči.

Tisto, kar je lastno članom Dela, naloga, h kateri se čutijo poklicane od Boga, je drugačna. Znotraj vsesplošnega klica k svetosti prejme član Opus Dei tudi poseben klic, da si svobodno in odgovorno prizadeva za svetost in opravljanje apostolata sredi sveta, pri čemer se zaveže, da bo živel po specifičnem duhu in vse življenje prejemal posebno izobraževanje. Če bi zanemarjali svoje delo v svetu, da bi se posvetili cerkvenim dejavnostim, bi prejete božje darove napravili neučinkovite in v želji po takojšnjem pastoralnem učinku bi Cerkvi povzročili stvarno škodo, saj bi bilo manj kristjanov, ki bi se posvečevali v različnih poklicih in strokah civilne družbe, na neizmernem področju sekularnega dela.

Sicer pa zahtevna potreba po stalnem strokovnem in verskem izobraževanju, poleg časa, ki je osebno namenjen pobožnosti, molitvi in požrtvovalnemu izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, zavzema celotno življenje. Članom enostavno ne ostaja časa za druge stvari.

Vemo, da so v Opus Dei moški in ženske vseh družbenih položajev, tako samski kot poročeni. Kateri je torej skupni element, ki zaznamuje poklicanost v Delo? Katere obveznosti prevzame vsak izmed članov, da bi uresničeval cilje Opus Dei?

Naj to povem na kratko: iskanje svetosti sredi sveta, sredi ulice. Kdor prejme od Boga poseben klic v Opus Dei, ve, da mora doseči svetost v svojem lastnem stanu, v opravljanju svojega dela, bodisi ročnega bodisi umskega, ter skladno s tem tudi živi. Pravim, da ve in tako tudi živi, ker ne gre za sprejetje preprostega teoretičnega postulata, ampak za njegovo uresničevanje iz dneva v dan, v običajnem življenju.

Če hočemo doseči svetost kljub napakam in osebnim šibkostim, ki nas bodo spremljale do konca našega življenja, potem si moramo po božji milosti prizadevati za udejanjanje ljubezni, ki je polnost postave in vez popolnosti. Krepost ljubezni ni nekaj abstraktnega; pomeni resnično in popolno predanost služenju Bogu in vsem ljudem; tistemu Bogu, ki nam govori v tihoti molitve in hrupu sveta; tistim ljudem, katerih bivanje je prepleteno z našim.

Živeti krepost ljubezni – Ljubezen – pomeni živeti vse človeške in nadnaravne kreposti, ki tvorijo neko celoto in jih ni mogoče skrčiti na nekakšen seznam. Ljubezen zahteva življenje pravičnosti, solidarnosti, družinske in družbene odgovornosti, uboštva, veselja, čistosti, prijateljstva …

Takoj lahko vidimo, da udejanjanje teh kreposti vodi v apostolat. Še več: to je že apostolat. Ko namreč skušamo tako živeti sredi vsakdanjega dela, postane krščansko ravnanje dober zgled, pričevanje, konkretna in učinkovita pomoč. Tako se učimo slediti stopinjam Jezusa Kristusa, ki je delal in učil od začetka, coepit facere et docere (Apd 1,1), tako da je besedo združil z zgledom. Zato že štirideset let to delo imenujem apostolat prijateljstva in zaupnosti.

Vsi člani Opus Dei imajo to isto gorečnost za svetost in apostolat. Zato v Delu ni različnih stopenj ali kategorij članov. Obstaja le mnoštvo osebnih situacij; in temu položaju, ki ga posameznik ima v svetu, se prilagaja ena in ista poklicanost, specifična in nadnaravna. To je klic k izročitvi samega sebe, k osebnemu, svobodnemu in odgovornemu prizadevanju za izpolnjevanje božje volje, razodete za vsakega izmed nas.

Kot vidite, je pastoralni pojav Opus Dei nekaj, kar se poraja od spodaj, to se pravi iz običajnega življenja kristjana, ki živi in dela skupaj z drugimi ljudmi. Ne poteka po liniji prilagajanja svetu(desakralizacije) meniškega ali redovniškega življenja. Ni poslednja stopnja v približevanju redovnikov svetu.

Kdor prejme poklic v Opus Dei, dobi nov pogled na stvari okoli sebe: novo luč v svojih družbenih odnosih, zaposlitvi, skrbeh, žalosti in veselju. Vendar niti za trenutek ne preneha živeti sredi vsega tega; in nikakor ne moremo govoriti o prilagajanju svetu ali sodobni družbi. Nihče se ne prilagaja temu, kar je njemu lastno; v tem, kar je človeku lastno, človek preprosto je. Prejeta poklicanost je enaka tisti, ki je vzniknila v dušah ribičev, kmetov, trgovcev in vojakov, ki so v Galileji sedeli ob Jezusu Kristusu in ga slišali reči: Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48).

Ponavljam, da je ta popolnost, za katero si prizadeva član Opus Dei, popolnost, ki je lastna kristjanu nasploh, se pravi popolnost, h kateri je poklican vsak kristjan in ki pomeni celostno življenje po zahtevah vere. Ne zanima nas evangeljska popolnost, ki je značilna za redovnike in nekatere ustanove redovniške narave. Še manj pa nas zanima tako imenovano življenje evangeljske popolnosti, ki se cerkvenopravno nanaša na redovniški stan.

Pot redovniškega poklica je zame blagoslovljena in potrebna v Cerkvi, in kdor je ne bi cenil, ne bi imel duha Dela. Toda ta pot ni moja niti ni pot članov Opus Dei. Lahko rečemo, da je vsak izmed članov, ko je prišel v Opus Dei, to storil pod izrecnim pogojem, da se ne spremeni njegov stan. Naša posebna značilnost je posvečevanje lastnega stanu v svetu in posvečevanje vsakega člana na kraju njegovega srečanja s Kristusom. To je zaveza, ki jo sprejme vsak član, da bi uresničeval cilje Opus Dei.

Hvala za to pojasnilo. Želel bi vas še vprašati, katere so tiste značilnosti duhovnega izobraževanja članov, ki onemogočajo, da bi pripadnost Opus Dei pomenila kakršenkoli materialni interes?

Vsak interes, ki ni povsem duhoven, je v celoti izključen, saj Delo zahteva veliko (nenavezanost, požrtvovalnost, odrekanje, neutrudno delo v službi duš) in ne daje ničesar. Hočem reči, da ne daje ničesar na ravni materialnih interesov, kajti na ravni duhovnega življenja daje veliko. Daje sredstva za bojevanje in zmagovanje v asketskem boju, človeka usmerja na pot molitve, uči ga biti z Jezusom kot z bratom, videti Boga v vseh življenjskih okoliščinah, čutiti, da je božji otrok in zato zavezan k širjenju njegovega nauka.

Kdor ne napreduje na poti notranjega življenja in ne pride do spoznanja, da se je vredno popolnoma izročiti, da je vredno predati svoje življenje v služenje Gospodu, ne more vztrajati v Opus Dei, saj svetost ni nekakšna nalepka, ampak globoka zahteva.

Poleg tega pa Opus Dei nima nobenih dejavnosti s političnimi, ekonomskimi ali ideološkimi cilji: nobenega časnega delovanja. Njegova edina aktivnost je nadnaravno izobraževanje njegovih članov in dejavnosti apostolata, to se pravi stalna duhovna oskrba vsakega od članov ter korporativne apostolske dejavnosti na področju skrbstva, dobrodelnosti, vzgoje itd.

Člani Opus Dei se združujejo samo zato, da bi hodili po jasno določeni poti svetosti in sodelovali pri nekaterih apostolskih dejavnostih. Njihove medsebojne obveznosti ne vključujejo nikakršnih zemeljskih interesov iz preprostega razloga, ker so na tem področju vsi člani Opus Dei svobodni, zato gre vsak po svoji poti, z različnimi in včasih nasprotujočimi si cilji in interesi.

Zaradi izključno nadnaravnega cilja Dela je njegov duh duh svobode, ljubezni do osebne svobode vseh ljudi. In ker je ta ljubezen do svobode iskrena in ni zgolj teoretična izjava, ljubimo tudi nujno posledico svobode, to se pravi pluralizem. V Opus Dei je pluralizem zaželen in ljubljen, ne pa zgolj toleriran in nikakor ne oviran. Ko med člani Dela vidim toliko različnih idej, toliko različnih pristopov, na primer v političnih, gospodarskih, družbenih ali umetniških zadevah, me to doživetje razveseli, saj je znamenje, da pred Bogom vse deluje, kot je treba.

Duhovna edinost in raznolikost v časnih zadevah sta združljivi, kadar ne vladata fanatizem in nestrpnost, predvsem pa kadar človek živi iz vere in se zaveda, da ljudje nismo povezani zgolj z vezmi simpatije ali interesov, ampak po delovanju istega Duha, ki nas naredi za Kristusove brate in nas vodi k Bogu Očetu.

Pravi kristjan nikoli ne misli, da so edinost v veri, zvestoba učiteljstvu in izročilu Cerkve ter skrb za prinašanje Kristusovega odrešilnega oznanila drugim v nasprotju z raznolikostjo stališč glede stvari, ki jih je Bog, kot ponavadi rečemo, prepustil ljudem v prosto razpravo. Še več, popolnoma se zaveda, da je ta raznolikost del božjega načrta, da jo je hotel Bog, ki svoje darove in luči razdeljuje po svoji volji. Kristjan mora druge ljubiti, zato mora spoštovati mnenja, ki so nasprotna njegovim, in živeti v popolnem bratstvu s tistimi, ki mislijo drugače.

Prav zato, ker so člani Dela vzgojeni v tem duhu, je nemogoče, da bi kdorkoli pomislil na to, da bi pripadnost Opus Dei izrabljal za osebne koristi ali poskušal drugim vsiljevati politične ali kulturne izbire. Drugi namreč tega ne bi tolerirali in zato bi moral svoje stališče spremeniti ali pa zapustiti Delo. Glede tega ne sme nihče v Opus Dei nikoli dovoliti niti najmanjšega odstopanja, saj mora braniti ne le svojo osebno svobodo, temveč tudi nadnaravni značaj dejavnosti, kateri se je posvetil. Zato menim, da sta osebna svoboda in odgovornost najboljše zagotovilo za nadnaravni cilj Božjega dela.

Morda bi kdo lahko pomislil, da je Opus Dei doslej gnalo navdušenje prvih članov, četudi jih je zdaj že več tisoč. Je predviden kak ukrep za zagotovitev kontinuitete Dela in preprečitev tveganja, ki obstaja v vsaki ustanovi, da bi se začetna gorečnost in zagon nekako ohladila?

Delo ne temelji na navdušenju, temveč na veri. Začetna leta so bila dolga leta in bila so zelo težka, videti je bilo samo težave. Opus Dei se je razvijal po božji milosti ter z molitvijo in požrtvovalnostjo prvih članov, ob popolnem pomanjkanju človeških sredstev. Bila je le mladost, dobra volja in želja izpolniti božjo voljo.

Od vsega začetka je bilo orožje Opus Dei vedno molitev, življenje predanosti, tiho odrekanje vsemu sebičnemu, da bi služili dušam. Kot sem že dejal, človek pride v Opus Dei, da bi prejel duha, ki ga vodi ravno k popolni izročitvi vsega, hkrati pa še naprej opravlja svoje poklicno delo iz ljubezni do Boga in do njegovih ustvarjenin zaradi Njega.

Zagotovilo, da ne bo prišlo do ohladitve, je v tem, da moji sinovi in hčere nikoli ne izgubijo tega duha. Vem, da se človeška dela sčasoma izčrpajo; toda to se ne dogaja božjim delom, razen če ljudje pri tem popustijo. Samo takrat, ko se izgubi božji zagon, nastopi razkroj, propadanje. V našem primeru se jasno vidi Gospodova previdnost, zaradi katere je bila ta posebna nadnaravna poklicanost v tako kratkem času, v štiridesetih letih, sprejeta in uresničena v najrazličnejših deželah med običajnimi državljani, ki se v ničemer ne razlikujejo od drugih.

Cilj Opus Dei, še enkrat ponavljam, je svetost vsakega od njegovih članov, moških in žensk, ki ostajajo na mestu, ki so ga predtem imeli v svetu. Če kdo ne pride v Opus Dei zato, da bi postal svet kljub vsem težavam – se pravi kljub lastnim slabostim, kljub svojim lastnim osebnim napakam –, bo takoj odšel. Menim, da svetost kliče po svetosti, in Boga prosim, da v Opus Dei nikoli ne bi manjkalo tega globokega prepričanja, tega življenja vere. Kot vidite, se ne zanašamo izključno na človeška ali pravna jamstva. Dela, ki jih navdihuje Bog, se gibljejo v ritmu milosti. Moj edini recept je to, da smo sveti, da hočemo biti sveti, z osebno svetostjo.

Pogosto govorite o delu. Nam lahko poveste, katero mesto pripada delu v duhovnosti Opus Dei?

Poklic v Opus Dei na noben način ne spremeni ali predrugači življenjskega položaja oziroma stanu osebe, ki ga prejme. Človekov življenjski položaj pa je delo, zato nadnaravni poklic k svetosti in apostolatu po duhu Opus Dei človekovo poklicanost k delu potrjuje. Med člani Dela so v veliki večini laiki, navadni kristjani. Njihov življenjski položaj je položaj nekoga, ki ima strokovni poklic, zaposlitev, marsikdaj zelo zahtevno službo, s katero se preživlja, vzdržuje družino, prispeva k skupnemu dobru in razvija svojo osebnost.

Poklicanost v Opus Dei vse to potrjuje do te mere, da je eden od bistvenih znakov za to poklicanost prav življenje v svetu in opravljanje dela v svetu na čim popolnejši način, tako s človeškega kot nadnaravnega vidika, ob upoštevanju človekovih osebnih pomanjkljivosti. To mora biti delo, ki učinkovito prispeva k izgradnji zemeljske države – in je torej opravljeno kompetentno in v duhu služenja – ter k posvečevanju sveta in je zato posvečujoče in posvečeno.

Tisti, ki želijo v polnosti živeti svojo vero in opravljati apostolat skladno z duhom Opus Dei, se morajo posvečevati s svojim delom, posvečevati svoje delo in z delom posvečevati druge. Ko tako živijo, ne da bi se zaradi tega razlikovali od drugih, sebi enakih državljanov, ki skupaj z njimi delajo, si prizadevajo za poistovetenje s Kristusom, tako da posnemajo njegovih trideset let dela v nazareški delavnici.

Ta običajna zaposlitev namreč ni le okolje, v katerem se morajo posvečevati, temveč sama snov njihove svetosti: sredi dnevnih dogodkov odkrivajo božjo roko in najdejo spodbudo za svoje molitveno življenje. Poklicno delo sámo jih postavlja v stik z drugimi ljudmi – sorodniki, prijatelji, sodelavci – in z vélikimi problemi, ki zadevajo njihovo družbo ali ves svet, ter jim tako ponuja priložnost, da živijo tisto predanost služenju drugim, ki je za kristjane bistvenega pomena. Na ta način si morajo prizadevati za resnično in pristno pričevanje o Kristusu, da bi vsi začeli spoznavati in ljubiti Gospoda ter odkrili, da običajno življenje v svetu, vsakdanje delo, lahko postane priložnost za srečanje z Bogom.

Z drugimi besedami, svetost in apostolat sta v življenju članov Dela eno, in zato je delo osišče njihovega duhovnega življenja. Njihova predanost Bogu je vsajena v delo, ki so ga opravljali, preden so prišli v Opus Dei, in ga še naprej vršijo po tem.

Ko sem v prvih letih svojega pastoralnega delovanja začel oznanjati te stvari, me nekateri niso razumeli, drugi so se zgražali. Bili so navajeni, da se o svetu vedno govori v slabšalnem pomenu. Gospod mi je dal razumeti in drugim sem skušal dopovedati, da je svet dober, ker so božja dela vedno popolna, in da smo ljudje tisti, ki z grehom svet delamo slab.

Takrat sem govoril in še vedno pravim, da moramo svet ljubiti, ker v njem najdemo Boga, ker se nam v dogodkih in pripetljajih sveta Bog kaže in razodeva.

Dobro in zlo se prepletata v človeški zgodovini, zato mora biti kristjan nekdo, ki zna razločevati. To razločevanje pa ga ne sme nikoli privesti do zanikanja dobrote božjih del, marveč nasprotno, do priznavanja božjega, ki se kaže v človeškem, celo v ozadju naših lastnih slabosti. Dobro geslo za krščansko življenje lahko najdemo v apostolovih besedah: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji (1 Kor 3,22-23), da bi na ta način uresničevali načrt tega Boga, ki hoče odrešiti svet.

Vemo, da ta nauk o zakonu kot poti svetosti ni nekaj novega v vašem oznanjevanju. Že od leta 1934, ko ste napisali Duhovna premišljevanja, poudarjate, da je treba na zakon gledati kot na poklicanost. A v tej knjigi, in kasneje v Poti, ste tudi zapisali, da je zakon za »čete Kristusove vojske«, ne pa za »vojskovodje«. Bi nam lahko pojasnili, kako sta ta dva pogleda lahko združljiva?

V duhu in življenju Opus Dei ni nikoli bilo nikakršne ovire za združljivost teh dveh pogledov. Prav je, da tukaj spomnimo, da večja odličnost celibata – iz duhovnih nagibov – ni neko moje teološko stališče, temveč verski nauk Cerkve.

Ko sem nekje v tridesetih letih pisal tiste misli, je v katoliškem okolju, v konkretnem pastoralnem življenju, prevladovala težnja, da bi mlade k prizadevanju za krščansko popolnost spodbujali tako, da so jim govorili le o nadnaravni vrednoti devištva, puščali pa so ob strani vrednoto krščanskega zakona kot še drugo pot k svetosti.

V šolah običajno niso vzgajali mladih na tak način, da bi cenili dostojanstvo zakona v vsej njegovi veličini. Še dandanes je pogosto, da mladim, ki zaključujejo srednjo šolo, na duhovnih vajah ponujajo več snovi za premislek o njihovem morebitnem redovniškem poklicu kot pa za njihovo prav tako morebitno usmeritev v zakonsko življenje. In še vedno so ljudje, čeprav jih je vedno manj, ki omalovažujejo zakonsko življenje in ga mladim prikazujejo kot nekaj, kar naj bi Cerkev zgolj tolerirala, kot da ustvarjanje družine ne bi dopuščalo resnega hrepenenja po svetosti.

V Opus Dei smo vedno ravnali drugače in smo zakon opredelili kot božjo pot na zemlji, pri čemer smo tudi jasno pokazali na smisel obstoja in odličnost apostolskega celibata.

Ni me strah človeške ljubezni, svete ljubezni mojih staršev, ki jo je Gospod uporabil za to, da mi je dal življenje. To ljubezen blagoslavljam z obema rokama. Zakonca sta delivca in tvarina zakramenta zakona, tako kot sta kruh in vino tvarina evharistije. Zato so mi všeč vse pesmi o čisti človeški ljubezni; zame so to stihi človeške ljubezni na božji način. Obenem pa vedno pravim, da tisti, ki hodijo po poklicnostni poti apostolskega celibata, niso samotarji, ki ne dojamejo ali ne cenijo ljubezni. Nasprotno, njihovemu življenju daje smisel resničnost te božje Ljubezni – rad jo zapišem z veliko začetnico –, ki je ravno bistvo vsakega krščanskega poklica.

Nobenega protislovja ni v tem, da tako cenimo zakonski poklic in razumemo večjo odličnost poklicanosti v celibat propter regnum coelorum (Mt 9,12), zaradi nebeškega kraljestva. Prepričan sem, da vsak kristjan popolnoma razume, da je to dvoje združljivo, če se le potrudi spoznati, sprejeti in ljubiti nauk Cerkve; in če si prav tako prizadeva spoznati, sprejeti in ljubiti svojo lastno osebno poklicanost. To se pravi, če ima vero in iz vere živi.

Ko sem zapisal, da je zakon za čete Kristusove vojske, sem le opisal to, kar se je vedno dogajalo v Cerkvi. Veste, da so škofje, ki sestavljajo škofovski zbor s papežem na čelu in skupaj z njim vodijo celotno Cerkev, izbrani izmed tistih, ki živijo v celibatu; tako je tudi v vzhodnih Cerkvah, kjer so duhovniki lahko poročeni. Poleg tega ni težko razumeti in ugotoviti, da imajo neporočeni dejansko večjo svobodo srca in gibanja, da se lahko trajno posvetijo vodenju in vzdrževanju apostolskih dejavnosti, tudi v sekularnem apostolatu. To ne pomeni, da drugi laiki ne bi mogli ali da v resnici ne bi opravljali čudovitega in nadvse pomembnega apostolata. Pomeni samo, da obstajajo raznolike funkcije, različne naloge na položajih z različnimi odgovornostmi.

V vojski – in s primerjavo sem želel izraziti samo to – so čete prav tako potrebne kot vojskovodje in lahko dosežejo večje junaštvo ter zaslužijo večjo slavo. Skratka, obstajajo različne naloge in vse so pomembne in dragocene. Pomembno je predvsem to, da vsakdo odgovori na svojo poklicanost: za vsakogar je največja popolnost – vedno in izključno – v tem, da izpolni božjo voljo.

Zato kristjan, ki si prizadeva za svetost v zakonskem stanu in se zaveda veličine svojega poklica, spontano čuti globoko spoštovanje in ljubezen do tistih, ki so poklicani v apostolski celibat; in ko se kateri izmed njegovih otrok po Gospodovi milosti poda na to pot, se iskreno veseli. Tako še bolj vzljubi svoj lastni zakonski poklic, s pomočjo katerega je lahko Jezusu Kristusu – ki je vélika Ljubezen vseh, poročenih in neporočenih – daroval sadove človeške ljubezni.

V tem pogovoru ste spregovorili o pomembnih vidikih človeškega življenja, še posebej o tem, kar se nanaša na vlogo ženske, in orisali, katero vrednost imajo ta vprašanja znotraj duha Opus Dei. Bi nam lahko za konec povedali, kako bi bilo po vašem mnenju treba spodbujati vlogo ženske v življenju Cerkve?

Ne morem prikriti, da me ob tovrstnem vprašanju obhaja skušnjava, da bi odgovoril v polemičnem slogu, kar je v nasprotju z mojo običajno prakso. Obstajajo namreč ljudje, ki takšno govorico uporabljajo na klerikalen način. Besedo Cerkev razumejo kot sinonim za nekaj, kar pripada kleru, cerkveni hierarhiji. Zato udeleženost v cerkvenem življenju dojemajo samo ali predvsem kot pomoč v župnijskem življenju, sodelovanje pri združenjih po pooblastilu cerkvene hierarhije, aktivno udejstvovanje pri liturgičnih obredih in podobno.

Tisti, ki tako mislijo, v praksi pozabljajo – čeprav morda v teoriji to razglašajo –, da je Cerkev celotno božje ljudstvo, celota vseh kristjanov, in da je zato povsod, kjer se nahaja kak kristjan, ki se trudi živeti v Jezusovem imenu, prisotna tudi Cerkev.

S tem nočem zmanjšati pomena sodelovanja, ki ga ženska lahko nudi življenju cerkvene strukture. Nasprotno, menim, da je to sodelovanje nepogrešljivo. Svoje življenje sem posvetil temu, da branim polnost krščanske poklicanosti laikov, običajnih moških in žensk, ki živijo sredi sveta, in prizadeval sem si za polno teološko in pravno priznanje njihovega poslanstva v Cerkvi in svetu.

Želim samo izpostaviti, da obstajajo ljudje, ki širijo neko neupravičeno okrnitev tega sodelovanja. Rad bi poudaril, da običajen kristjan, moški ali ženska, lahko izpolnjuje svoje specifično poslanstvo, tudi tisto, ki mu pripada znotraj cerkvene strukture, le v primeru, da se ne klerikalizira, da ostane sekularna, običajna oseba, ki živi v svetu in je udeležena v zadevah in interesih, značilnih za svet.

Milijonom krščanskih moških in žensk, ki napolnjujejo zemljo, pripada naloga, da ponesejo Kristusa v vse človeške dejavnosti in tako z lastnim življenjem oznanjajo, da Bog ljubi in želi rešiti vse ljudi. Najboljši način za sodelovanje v življenju Cerkve, najpomembnejši način in predpogoj za vse druge načine sodelovanja je predvsem v tem, da smo v polnosti kristjani tam, kamor nas je pripeljal naš človeški poklic.

Ganjen sem, ko pomislim, kako mnogi kristjani in kristjanke, ne da bi si to posebej zadali kot cilj, preprosto živijo svoje običajno življenje ter se trudijo v njem utelešati božjo voljo! Potrebno je, da se jih ozavešča o vzvišenosti njihovega življenja; da se jim razkrije večno vrednost tega, kar se zdi nepomembno; da se jih uči pozorneje poslušati božji glas, ki jim govori po dogodkih in okoliščinah. To je danes nujna potreba Cerkve, saj jo k temu priganja Bog.

Pokristjaniti ves svet od znotraj in pokazati, da je Jezus Kristus odrešil vse človeštvo: to je kristjanovo poslanstvo. In ženska bo pri tem poslanstvu sodelovala na njej lasten način, tako doma kot drugod, kjer bo uresničevala posebne, njej pripadajoče odlike.

Glavno pa je, da tako kot sveta Marija – žena, Devica in Mati – živijo osredotočene na Boga ter izgovarjajo tisti fiat mihi secundum verbum tuum (Lk 1,38), zgôdi se mi po tvoji besedi. Od tega je namreč odvisna zvestoba osebnemu poklicu, ki je edinstven in v vsakem primeru neprenosljiv, po katerem postajamo sodelavci pri delu odrešenja, ki ga Bog uresničuje v nas in v vsem svetu.

Pristno krščanstvo, ki izpoveduje vero v vstajenje mesa, se je seveda vedno zoperstavljalo lažnim spiritualizmom brez strahu pred tem, da bi bilo obtoženo materializma. Zato je dopustno govoriti o krščanskem materializmu, ki drzno nasprotuje materializmom, zaprtim za duha.

Kaj so zakramenti – sledi utelešenja Besede, kot bi rekli starodavni pisci – če ne najjasnejši izraz te poti, ki jo je Bog izbral, da bi nas posvetil in privedel v nebesa. Ali ne vidite, da je vsak zakrament ljubezen Boga, ki se nam z vso svojo stvarjenjsko in odrešenjsko močjo daje po materialnih sredstvih? Ta evharistija, ki jo bomo vsak trenutek obhajali, ni nič drugega kot častitljivo telo in kri našega Odrešenika, ki se nam izroča preko ponižne snovi tega sveta, vina in kruha, preko iz narave vzetih in po ljudeh predelanih prvin, kot nas spominja zadnji koncil.³

Razumljivo je, da je apostol mogel zapisati: Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa božji.⁴ Gre za vzpenjajoče se gibanje, ki ga Sveti Duh, izlit v naša srca, hoče vzbuditi v svetu: od zemlje do Gospodove slave. Da pa bi bilo jasno, da je v to gibanje vključeno tudi tisto, kar se zdi najbolj prozaično, je sveti Pavel še zapisal: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v božjo slavo.⁵

Ta svetopisemski nauk se, kot veste, nahaja v samem jedru duha Opus Dei. Voditi vas mora k temu, da svoje delo opravljate kolikor mogoče popolno, da ljubite Boga in ljudi, ko v drobne stvari vašega vsakdanjika vnašate ljubezen in odkrivate tisto božje, ki je skrito v podrobnostih. Kako se s tem ujemajo verzi kastiljskega pesnika: Le počasi in z lepo pisavo, / saj dobro opravljeno delo / velja več kot le končano.⁶

Zagotavljam vam, hčere in sinovi moji, da kadar kristjan z ljubeznijo izvršuje najdrobnejše izmed vsakdanjih opravil, pri tem kar prekipeva božja transcendentnost. Zato vam pravim, znova in znova poudarjam, da je krščanski poklic v tem, da v junaške verze preoblikujemo prozo vsakega dne. Zdi se, hčere in sinovi moji, da se nebo in zemlja združita na obzorju. Vendar ne, resnično se združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje …

Sveto živeti običajno življenje, sem pravkar dejal. S temi besedami mislim na celotni program vaših krščanskih opravil. Opustite torej sanjarjenje, lažne idealizme, fantazije, to, kar navadno imenujem mistika »ko bi le«. Ko se le ne bi poročil, ko le ne bi imel tega poklica, ko bi le bil bolj zdrav, ko bi le bil mlajši, ko bi le bil starejši! … Nasprotno pa se raje trezno oprimite najbolj materialne in neposredne stvarnosti, kajti tam je Gospod. Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam, je rekel vstali Jezus. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.⁷

Marsikaj v sekularnem okolju, v katerem se gibljete, se s pomočjo teh resnic pokaže v novi luči. Pomislite na primer na vaše delovanje kot državljani v družbenem življenju. Človek, ki se zaveda, da je svet – in ne le tempelj – kraj njegovega srečevanja s Kristusom, ljubi ta svet, se trudi pridobiti dobro umsko in strokovno izobrazbo, si popolnoma svobodno oblikuje svoj lastni pogled na probleme svojega področja. Zato sprejema lastne odločitve, ki kot odločitve kristjana izhajajo tudi iz osebnega premisleka, s katerim se ponižno trudi spoznavati božjo voljo v teh majhnih in velikih podrobnostih življenja.

Sedaj pa, moji sinovi in hčere, dovolite mi, da se zadržim ob nekem drugem, posebno prisrčnem vidiku običajnega življenja. V mislih imam človeško ljubezen, čisto ljubezen med moškim in žensko, zaroko, zakon. Znova moram povedati, da ta sveta človeška ljubezen ni nekaj, kar je zgolj dovoljeno in dopustno poleg resničnega delovanja duha, kot bi nam lahko namigovali prej omenjeni lažni spiritualizmi. Že štirideset let z besedo in peresom oznanjam ravno nasprotno in ljudem, ki tega prej niso razumeli, že postaja bolj razumljivo.

Ljubezen, ki vodi v zakon in družino, je prav tako lahko čudovita božja pot, poklic, način za popolno predanost našemu Bogu. Vse opravljajte s čim večjo popolnostjo, sem vas spomnil, vlagajte ljubezen v drobna dnevna opravila, odkrijte – ponavljam – tisto nekajbožjega, ki se skriva v podrobnostih. Ves ta nauk pridobi prav posebno mesto v življenjskem prostoru, v katerem se odvija človeška ljubezen.

Vi, profesorji, študentje in vsi, ki posvečate svoje delo Univerzi v Navari, že veste, da sem vaše ljubezni priporočil sveti Mariji, Materi lepe ljubezni. In tu imate kapelico, ki smo jo s pobožnostjo postavili sredi univerzitetnega kampusa, da bi zbirala vaše molitve ter daritev te prečudovite in čiste ljubezni, ki jo ona blagoslavlja.

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.⁹Kolikokrat boste pred podobo svete Device, Matere lepe ljubezni, z radostno potrditvijo odgovorili na apostolovo vprašanje: Da, vemo in to hočemo živeti s tvojo mogočno pomočjo, o Devica, Mati Božja.

Kontemplativna molitev bo v vas vzniknila vsakokrat, ko boste premišljevali to navdušujočo resnico: nekaj tako materialnega, kot je moje telo, si je Sveti Duh izvolil, da bi si pripravil bivališče … ne pripadam več sam sebi … moje telo in moja duša, vse moje bitje, je od Boga … In ta molitev bo obrodila bogate sadove v dejanjih, ki izhajajo iz tega, kar predlaga apostol sam: Poveličujte Boga v svojem telesu.¹⁰