Uvod

Sveti Jožefmarija je v teku svojega življenja pisal dokumente posebne vrste, ki jih je imenoval Pisma, v katerih je obravnaval osrednje vidike karizme in zgodovine Opus Dei. Vzdušje, ki veje iz teh spisov, je podobno družinskemu pogovoru, v katerem ustanovitelj brez strogih okvirov obravnava kakšno temo, kot bi se prijateljsko pogovarjal z ljudmi, ki jih ima rad in katerim želi posredovati pomembno sporočilo.

Datum 9. januar 1959, s katerim je pismo opremljeno, je nedvomno blizu času dejanskega pisanja, vendar ni mogoče natančneje določiti obdobja, v katerem ga je sveti Jožefmarija sestavil. Znano je, da so bili, potem ko je bilo 21. januarja 1966 natisnjeno, poslani izvodi v več držav.

To pismo, ki v izdaji Zbrana dela nosi številko 29, govori o delu svetega Gabriela, ene izmed apostolskih dejavnosti – morda danes najobsežnejše –, ki jo Opus Dei opravlja med ljudmi, ki imajo mladost že za seboj in v splošnem čutijo usmerjenost k zakonski poti.

Sveti Jožefmarija se je s to temo poglobljeno ukvarjal leta 1950, ko je pisal Navodilo o delu svetega Gabriela, četrto izmed svojih navodil, ki jih je začel sestavljati že leta 1935. Navodilo je bilo tesno povezano s statutarnim priznanjem položaja supernumerarijev, v katerih je Sveti sedež prepoznal resnično poklicanost, da se v polnosti posvetijo Bogu, pri čemer apostolskim dejavnostim namenjajo toliko časa, kolikor jim dopuščajo njihove družinske in družbene okoliščine.¹

V letih 1950 do 1965 se je svet močno spremenil in na obzorju je bilo slutiti radikalne družbene spremembe, ki bodo vplivale na številne vidike človeškega življenja, predvsem na versko, pa tudi na moralno in družinsko razsežnost. Za svetega Jožefmarija je bilo nujno poudariti neki vidik dela svetega Gabriela, ki ga je že omenjal v Navodilu, tukaj pa zavzema osrednje mesto: evangelizacijska dimenzija tega dela, ki ni usmerjeno le v opravljanje individualnega apostolata, temveč tudi v krščansko vplivanje na svet, ki se vsaj na Zahodu dramatično oddaljuje od Boga.

Ko je to Pismo izšlo v šestdesetih letih, je delo svetega Gabriela po različnih državah doživljalo veliko širitev. Takšno besedilo je bilo v tistem času zelo koristno za izobraževanje tistih, ki naj bi usmerjali ali izobraževali supernumerarije, pa tudi za posredovanje ustanoviteljevega nauka o številnih temah, ki jih obravnava ta dokument. Javno mnenje o nekaterih izmed njih, na primer o vprašanjih zakonske morale, se je od leta 1950 dalje globoko spremenilo in je bilo leta 1966 zelo aktualna tema.

Sveti Jožefmarija začne svoje pismo z razlago, da je odrešenje, ki ga je prinesel Jezus Kristus, namenjeno vsem ljudem brez izjeme. A čeprav je njegovo odrešenje uresničeno v obilni meri, je treba ugotoviti, da mnogi ne poznajo Kristusa in da zlo v svetu uspeva. »Na polju, ki si ga je Bog napravil na zemlji, ki je Kristusova dediščina, je navzoč plevel. Ne samo plevel, obilje plevela!« (št. 3), je zapisal. Ob soočenju s tem dejstvom predstavljajo te strani poziv k sodelovanju z Jezusom Kristusom pri odrešenju, poziv, da ne bi ostali ravnodušni. Potrebno je, pravi, delovati kakor kvas v testu, s počasnim in vztrajnim delovanjem, da bi ljudi pobožanstvili (št. 1–9).

V ta kontekst velikih apostolskih obzorij (št. 10–15) je umeščeno delo svetega Gabriela, s pomočjo katerega »vse dejavnosti sveta napolnjujemo z neko nadnaravno vsebino, ki bo s tem, ko se bo širila, učinkovito prispevala k reševanju velikih problemov človeštva« (št. 10). To je ključna točka tega Pisma: vpliv dela svetega Gabriela ni omejen na izboljšanje krščanskega življenja tistih, ki se teh dejavnosti udeležujejo, ampak kot posledica osebnega delovanja vodi k oživljanju in osvetljevanju časnih stvarnosti in struktur s Kristusovim življenjem in lučjo. V tem razdelku govori o poklicu supernumerarijev in supernumerarij, pri čemer poudarja to evangelizacijsko in preobražajoče delovanje: to so ljudje vseh vrst in družbenih položajev, ki lahko krščansko vplivajo tako z vodilnih položajev v družbi kot tudi na najskromnejših križpotjih življenja, z najrazličnejšimi oblikami apostolata, ki zajema vse specializacije, ki jih ponuja življenje samo. Od tod izhaja pomen sekularnega strokovnega poklica, ki je del poklica supernumerarija ali supernumerarije in po katerem se med drugim ta razlikuje od apostolskih dejavnosti, ki jih vršijo druge ustanove v Cerkvi.

Osrednji del (št. 16–32) se najprej ukvarja z razmerjem med svetostjo in osebnim apostolatom. Nato nadaljuje z glavno temo tega pisma: poklicno in apostolsko delovanje nista usmerjena le v uresničevanje individualnega apostolata, temveč se združujeta za izgradnjo pravičnejše in bolj krščanske družbe. Zato Escrivá spodbuja, naj ljubimo svet in naj brez strahu sodelujemo v vseh človeških dejavnostih in organizacijah. Brez tega, da bi neodgovorno prepustili prosto pot sovražnikom Boga, in hkrati brez zagrenjenosti: »Naša drža, otroci moji, mora biti razumevanje in ljubezen. Naše delovanje ni uperjeno proti nikomur, nikoli ne sme imeti odtenkov sektaštva: prizadevamo si, da bi zlo utopili v obilju dobrega« (št. 25). Poziva, naj gojimo »veliko ljubezen do vseh ljudi, srce, odprto za vse njihove skrbi in težave, ter neizmerno razumevanje, ki ne pozna diskriminacije niti izključevanja« (št. 26). Naj si prizadevamo »pokristjaniti vse dejavnosti tega sveta: postaviti Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti!« (št. 28).

Kratek razdelek (št. 33–37) je posvečen razlagi nekaterih značilnosti izobraževanja supernumerarijev in supernumerarij, med katerimi izstopa svoboda, tako pri usvajanju posebne karizme kot tudi pri načinu delovanja na poklicnem in družbenem področju: »Svoboda, otroci moji. Nikoli ne pričakujte, da vam bo Delo dajalo napotke v časnih zadevah« (št. 36). Vsakogar poziva, naj išče rešitve, ki jih po svoji vesti šteje kot najprimernejše za reševanje problemov svojega časa. Obžaluje, da so v Cerkvi nekateri, ki te svobode ne razumejo niti ne spoštujejo, kar je odraz klerikalizma.

Sledi še en del (št. 38–42), prav tako kratek, v katerem izpostavlja še nadaljnje značilnosti apostolata supernumerarijev, moških in žensk: to ni cerkvena naloga; opravljati jo je treba ponižno; odvija se v okviru državljanskih dolžnosti in pravic, kajti poklic ima »popolnoma sekularen značaj« (št. 41). Zato ponovno poudarja potrebo po prisotnosti kakor krščanski kvas v človeških dejavnostih in javnem življenju, ob upoštevanju pomena civilne zakonodaje pri oblikovanju življenja ljudi glede moralno relevantnih vprašanj.

Po kratki omembi sodelavcev (št. 43) se osredotoči na nekatere specifične apostolske dejavnosti, kot je oznanjevanje evangeljskega sporočila javnosti prek sredstev množičnega komuniciranja (št. 44–46); apostolat zabave; delovanje na področju financ ter na različnih področjih gospodarstva in politike (št. 47–52).

Zadnji del (št. 53–58) je posvečen družinskemu življenju in zakonski zvezi, kjer podaja merila za sveto izpolnjevanje zakonskih dolžnosti v času, ko se je po svetu vedno bolj uveljavljala spolna permisivnost, kontracepcijska miselnost in ločitev. Pismo se konča s sklepnimi besedami, ki spodbujajo k zavezanosti do prejetega poklica in opiranje na zavest o božjem otroštvu (št. 59–60).