Pismo 29

Po božji ljubezni, predrage hčere in sinovi, smo bili izvoljeni, da bi hodili po tej vedno mladi in novi poti Dela, da bi živeli to človeško in nadnaravno pustolovščino, ki je soodreševanje s Kristusom, tesna notranja udeleženost pri Jezusovem gorečem hrepenenju, da se razširi ogenj, ki ga je prišel vreč na zemljo.¹

On je s svojim križem in zmagoslavjem nad smrtjo pretrgal odlok o obsodbi človeštva² ter vse ljudi odkupil z neizmerno in neskončno ceno svoje krvi: empti enim estis pretio magno,³ odkupljeni smo bili za visoko ceno. Vsem ljudem brez izjeme je odprl možnost novega življenja, da se prerodijo v Duhu, da začnejo živeti življenje zmagovalcev, ki lahko vzkliknejo: Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? … Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.⁴ To je čudovita hvalnica gotovosti, polnosti, pobožanstvenja in uboga človeška ilovica nikoli niti sanjati ne bi mogla o tem, da bi jo zapela!

Toda Gospod, ki ponuja svoje odrešenje vsem ljudem, ne glede na narodnost, raso, jezik ali položaj,⁵ nikogar ne sili, da ga sprejme. Ljudem pušča svobodo: ljudje včasih tega ne želijo in Jezusa prisilijo, da sprejme njihove nizkotne in sebične izgovore, njihovo zavračanje – habe me excusatum⁶ – ljubeznivega povabila na veliko gostijo.

Boleče je videti, da je po dvajsetih stoletjih na svetu tako malo tistih, ki se imenujejo kristjani, in da je med temi, ki se imenujejo kristjani, tako malo tistih, ki imajo pravi nauk Jezusa Kristusa. Nekoč sem vam že povedal, da mi je neki gospod, ki po srcu ni bil slab, a ni imel vere, medtem ko je gledal zemljevid sveta, dejal: Poglejte, od severa do juga in od vzhoda do zahoda, poglejte. Kaj naj gledam? sem ga vprašal. In to je bil njegov odgovor: Kristusov propad. Toliko stoletij prizadevanja, da bi v človeška srca vtisnil svoj nauk, in poglejte rezultat: ni kristjanov.

Sprva me je preplavila žalost, takoj zatem pa ljubezen in hvaležnost, ker je Gospod hotel, da smo svobodni sodelavci pri njegovem delu odrešenja. Kristus ni propadel: njegov nauk in življenje nenehno oplajata svet. Njegovo odrešenje je zadostno in nadvse obilno, vendar nas obravnava kot razumna in svobodna bitja in na skrivnosten način je določil, da naj v našem mesu – v našem življenju – dopolnjujemo tisto, kar manjka njegovemu trpljenju pro corpore eius, quod est Ecclesia.⁷

Odrešenje se še naprej uresničuje: vi in jaz smo soodrešitelji. Velja zastaviti célo življenje in trpeti iz ljubezni, da bi delali za božjo stvar in mu pomagali odreševati svet, da bi soodreševali. Čas je, da vi in jaz v božjo slavo zakličemo: Laudationem Domini loquetur os meum, et benedicat omnis caro nomini sancto eius;⁸ naša usta naj poveličujejo Gospoda in vsa bitja naj blagoslavljajo njegovo sveto ime.

Ne smemo pozabiti, otroci moji, da je Gospod rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta.⁹ S tem ko je dovolil zlorabo človekove svobode, je namreč dopustil, da do dneva žetve plevel raste skupaj z dobrim žitom.¹⁰ In zlo se je razraslo! Že na samem začetku Cerkve, ko so še živeli apostoli, se pojavijo krivoverstva in razkoli. Preganjanja s strani poganov v zgodnjih obdobjih krščanstva, islam, protestantizem in danes komunizem. Na polju, ki si ga je Bog napravil na zemlji, ki je Kristusova dediščina, je navzoč plevel. Ne samo plevel, obilje plevela!

Dokler se ne bo iz nebes spustilo sveto mesto, novi Jeruzalem, novo nebo in nova zemlja,¹¹ ne bo predaha v bitki, v kateri se na eni strani bojuje Gospod gospodov in Kralj kraljev, in z njim vred tisti, ki so poklicani, izvoljeni in zvesti,¹² na drugi strani pa služabniki zveri in sin pogube, ki se upira in se povzdiguje nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v božje svetišče in se razkazoval, da je Bog.¹³

Na Kristusu utemeljeni optimizem

Naš optimizem ni nespameten in domišljav optimizem: je realizem. Zato ne moremo prezreti prisotnosti zla v svetu in ne moremo ne čutiti nujne odgovornosti, ki jo imamo, ker nas je Kristus sklical, da bi z Njim bojevali njegovo čudovito bitko ljubezni in miru.

Že pred mnogimi leti sem na nekih duhovnih vajah za vaše brate opozarjal na stanje sveta, ki se od takrat ni dosti spremenilo. Uporabil sem nazorno prispodobo in jim dejal, naj motrijo tisti rdeči madež, ki se naglo širi po zemlji, ki uničuje vse, ki hoče uničiti vse do najmanjšega čuta za nadnaravno. In napredovanje drugega, silno velikega vala čutnosti – oprostite mi – imbecilnosti, kajti ljudje težijo k temu, da bi živeli po živalsko.

Nadalje sem jim spregovoril, da je poleg tega opaziti še drugo barvo, ki se širi in širi, zlasti v latinskih deželah, drugod pa na bolj hinavski način: antiklerikalno vzdušje – v smislu slabega antiklerikalizma –, ki poskuša Boga in Cerkev odriniti na dno zavesti oziroma, če povemo drugače in bolj jasno, hoče Boga in Cerkev odriniti v zasebnost, ne da bi se dejstvo, da nekdo ima vero, pokazalo v javnem življenju. Ne pretiravam: te tri nevarnosti so stalne, očitne, agresivne.

Ne smete si – to bi bila nedopustna lagodnost – zatiskati oči pred to stvarnostjo. Ne zato, da bi zapadli v medel in nedejaven pesimizem, ampak da bi se vneli in bili polni svete neučakanosti Jezusa Kristusa, ki je z naglim korakom hodil pred svojimi učenci – praecedebat illos Iesus¹⁴ – na svoji poslednji poti v Jeruzalem, da bi bil krščen s krstom, h kateremu ga je nenehno gnal njegov duh.¹⁵

Naj na vaših ustnicah in v vaših dušah vselej vlada odločna, mladostna in pogumna trditev: Possumus!¹⁶ Moremo! – kadar začutite Gospodovo vabilo: Ali morete piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščeni s krstom, s katerim sem jaz krščen?¹⁷

Božji otrok v njegovem Delu, čeprav je vedno miren v vedrosti svojega božjega otroštva, ne more ostati ravnodušen do sveta, ki ni krščanski, ki ni niti človeški. Mnogi ljudje namreč še niso dosegli tistih življenjskih razmer – v časnem redu –, ki omogočajo razvoj duha, in so kakor otopeli za vse, kar ni telesno. Zanje veljajo besede Svetega pisma: so živalski ljudje, ki nimajo duha.¹⁸ V teh ubogih dušah se izpolnjuje tisto, kar je obžaloval sveti Pavel: Animalis autem homo non percipit ea quae sunt Spiritus Dei,¹⁹ kajti ta uboga bitja ne vidijo duhovne luči, ne razločijo stvari, ki prihajajo od božjega duha.

Poglejte sedaj tiste narode, ki so dosegli skorajda neverjeten razvoj kulture in napredka; ki so v nekaj letih dosegli občudovanja vreden tehnični razvoj, ki jim zagotavlja visoko raven materialnega življenja. Njihove raziskave – čudovito je, kako Bog pomaga človeškemu razumu – bi jih morale spodbuditi, da se približajo Bogu, kajti kolikor so resnične in dobre, izhajajo od Boga in vodijo k Njemu.

Vendar ni tako: niti oni, kljub svojemu napredku, niso bolj človeški. Ne morejo biti, kajti brez božje razsežnosti je človekovo življenje – ne glede na to, kolikšno materialno popolnost doseže – živalsko življenje. Šele ko se človek odpre verskemu obzorju, doseže vrhunec v svojem prizadevanju, da se loči od živali. Religija v nekem smislu pomeni največji upor človeka, ki noče biti žival.

Na ravni religije, moje hčere in sinovi, ni napredka, ni možnosti za izboljšanje. Vrhunec tega napredka se je že zgodil: to je Kristus, alfa in omega, začetek in konec.²⁰ Zato v duhovnem življenju ni mogoče ničesar izumiti; preostane nam le boj za poistovetenje s Kristusom, da postanemo drugi Kristusi – ipse Christus –, da se zaljubimo v Kristusa in živimo iz njega, ki je isti včeraj, danes in bo isti na veke: Iesus Christus heri et hodie, ipse et in saecula.²¹ Ali razumete, zakaj vam vedno znova ponavljam, da nimam drugega recepta, ki bi vam ga lahko dal, razen tega: osebna svetost? Ni ničesar drugega, otroci moji, ni ničesar drugega.

Kvas za pobožanstvenje ljudi

Potrebno je vzhajalno sredstvo, kvas, ki bo ljudi pobožanstvil in jih s tem, ko jih bo spremenil v božje, obenem napravil resnično človeške. Mnogi, ki se imenujejo Jezusovi učenci, tudi tisti, ki se uradno kažejo kot pobožni, potrebujejo prekvašenje. Kvas naredi testo mehko in lahko, daje mu vzhajanje in lastnosti, zaradi katerih je primeren za prehrano. Brez vzhajalnega sredstva bi moka in voda tvorili le nekakšno zbito, neprebavljivo in nezdravo snov.

Gospod, naš Bog, si je sredi velikih odpadov vedno pridržal ostanek zvestih ljudi, ki naj bi v množici delovali kot kvas. Ostanek se bo spreobrnil, ostanek Jakobov k močnemu Bogu. Čeprav bi bilo tvojega ljudstva, o Izrael, kakor je peska ob morju, se bo vrnil le njegov ostanek.²² Preostali sad ostane na oljki do takrat, ko jo otresejo, kakor ob paberkovanju, ko je končana trgatev,²³ so govorili preroki. Prav tako tudi v sedanjem času, je pisal sveti Pavel Rimljanom, obstaja ostanek, odbran po milosti.²⁴ Jezus je kot kvas postavil nekaj posameznikov: tisto skupino svetih mož in svetih žena, ki so sodelovali s prvimi učenci, v katerih srca je zasejal čudovito seme.

Vašim prvim bratom sem ponavljal, da nas je bilo malo. In z neomajno gotovostjo sem jim govoril: Toliko bolje! Da so na drugi strani cele množice? Toda mi smo združeni po ljubezni, oni pa, čeprav so na videz enotni, v resnici živijo razdeljeni, ker jih združuje sovraštvo; sovraštvo, ki obstaja že od nekdaj, sovraštvo, ki izvira iz sebičnega življenja, iz večnega boja upornih bitij proti svojemu Stvarniku. Nato sem jim še dejal: Si želimo, da bi nas bilo več? Potem bodimo boljši!

Otroci moje duše, učinek kvasa se ne zgodi nenadoma in silovito, tudi ne deloma, ampak počasi, brez naglice, po notranjem delovanju, ki učinkuje na vse testo. Danes, ko smo po božji milosti že množica, se lahko prepričate o delovanju kvasa: bila je na začetku peščica posameznikov, ki so imeli vero v Boga in v tega ubogega grešnika, ki so bili – tako kot ste danes vi v skoraj vseh okoljih – učinkovit kvas, zaradi moči nadnaravnega življenja, dela in veselega duha daritve.

Dolga leta me je v ljubezni do Boga razvnemalo premišljevanje o Jezusovem hrepenenju, da bi s svojim ognjem zanetil svet. V sebi nisem mogel zadržati tistega kipenja, ki se je silovito razlivalo v moji duši in ki je v obliki Učiteljevih lastnih besed vpijoče prihajalo iz mojih ust: Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? … Ecce ego quia vocasti me.²⁵ Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!? … Tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi moji sinovi in hčere morajo čutiti to visokomiselno hrepenenje, da bi ves svoj trud z vso požrtvovalnostjo, ki bi bila potrebna, posvetili temu, da se otrple in ohromele energije ljudi spravijo v pogon za služenje Bogu, tako da prevzamejo tisti Gospodov vzklik: Misereor super turbam,²⁶ z ljubeznijo do te množice ljudi.

Nihče v Opus Dei ne more živeti spokojno, ne da bi izkusil nemir ob pogledu na razosebljene množice: trop, krdelo, čreda, sem dejal nekoč. Koliko plemenitih strasti je skritih v njihovi navidezni brezbrižnosti, koliko možnosti! Treba je služiti vsem, položiti roke na vsakogar, kot je to delal Jezus – singulis manus imponens²⁷ –, da jih vrnemo v življenje, da jih ozdravimo, da razsvetlimo njihov um in okrepimo njihovo voljo, da bodo koristni! In tedaj bomo trop spremenil v vojsko, krdelo v četo, iz črede pa bomo odbrali tiste, ki nočejo biti nečisti.

Danes Delo spremlja vonj po zrelem polju²⁸ in – spričo rodovitnosti naše dejavnosti – ni potrebna vera, da bi se zavedali, da je Gospod obilno blagoslovil naš trud. Pred leti sem s hvaležnostjo Gospodu v molitvi prepeval o Delu tisto pesmico iz moje dežele: Brstiček, brstiček, / že se v vrtnico spreminjaš: / že se bliža čas, / da povem ti kaj na glas. Otroci moji, danes imate v rokah prelepe vrtnice, čudovite so, čeprav je na njih trnje. To je trenutek, ko ne smemo zaspati, ko je treba s srcem utripati, da bi poželi pridelek, pridobljen s tolikšnim trudom, ter ga izročili Jezusu Kristusu in njegovi sveti Cerkvi.

Delo svetega Gabriela: dati krščanski smisel celotni družbi

Vse naše apostolsko delo je neposredno usmerjeno k temu, da človeški družbi daje krščanski smisel; z delom svetega Gabriela pa vse dejavnosti sveta napolnjujemo z neko nadnaravno vsebino, ki bo s tem, ko se bo širila, učinkovito prispevala k reševanju velikih problemov človeštva.

Med supernumerariji najdemo celotno paleto družbenih položajev, poklicev in zaposlitev. Vse okoliščine in življenjske situacije so posvečene po teh mojih otrocih, moških in ženskah, ki znotraj svojega stanu in položaja v svetu s polnostjo poklica iščejo krščansko popolnost.

Rekel sem s polnostjo poklica, ker se v okoliščinah, kamor jih je Bog po svoji previdnosti postavil, trudijo, da bi se z vso velikodušnostjo odzivali na vse, kar od njih pričakuje Gospod, ko jih pokliče v svoje Delo: da brez pridržkov kot odgovorni katoliški državljani služijo sveti Cerkvi, papežu in vsem dušam.

Večina supernumerarijev živi v zakonskem stanu in zanje so ljubezen in zakonske dolžnosti del nadnaravnega poklica. Opus Dei je iz zakona napravil božjo pot, poklic. Že več kot trideset let poskušam v duše mnogih ljudi vtisniti poklicnostni pomen zakona; in medtem ko učimo – tega ne pravim jaz, tako se je izrekla Cerkev²⁹ – da je devištvo in tudi popolna čistost višja od zakona, smo povzdignili zakon do te mere, da smo iz njega naredili poklic. Kolikokrat sem videl, kako so zasijale oči moškim in ženskam, ko so me slišali govoriti, da je zakon božja pot na zemlji! Predtem so namreč mislili, da sta izročitev Bogu ter plemenita in čista človeška ljubezen v njihovem življenju nezdružljivi. K temu se bom pozneje še vrnil.

Med Jezusovimi učenci je bila zastopana celotna družba tistega časa: za njim so hodili tako preprosti ljudje iz ljudstva kot tudi vplivne osebnosti. Večkrat sem izpostavil tista dva učenca: Nikodema, ki je bil učitelj postave in pomemben mož, morda člana vélikega zbora, ter Jožefa iz Arimateje, bogatega predstavnika laične aristokracije z vrhovnega sodišča v Jeruzalemu. Delovala sta diskretno in tiho, v javnem življenju sta se trdno držala ukazov svoje vesti,³⁰ v težkih trenutkih pa sta bila brez ovinkarjenja pogumna in drzna.³¹ Vedno sem menil – in vam tudi povedal –, da bi ta dva moža, če bi živela danes, zelo dobro razumela poklic supernumerarijev v Opus Dei.

Enako kot med prvimi Jezusovimi učenci je tudi med našimi supernumerariji navzoča vsa sedanja družba in tako bo tudi v prihodnosti: intelektualci in poslovneži; strokovnjaki in obrtniki; podjetniki in delavci; ljudje iz sveta diplomacije, trgovine, podeželja, financ in književnosti; novinarji, gledališčni, filmski in cirkuški ustvarjalci, športniki. Mladi in starejši. Zdravi in bolni. Dezorganizirana organizacija, kot je življenje samo, čudovita; resnična in pristna specializacija apostolata, kajti vsi človeški poklici – čisti, dostojni – postanejo apostolski, božji.

Zanimajo nas ljudje vseh strokovnih poklicev in zaposlitev, vseh družbenih položajev, najrazličnejših situacij, do katerih prihaja ali lahko pride v tem prepletu vzajemnih storitev, kar je človeška družba. V ves ta sklop živih medsebojnih odnosov mora namreč prodreti Kristusov kvas.

Zavedajte se, otroci moji, da ne dajemo prednosti nekaterim poklicem ali družbenim položajem pred drugimi.³² Vrednota, ki jo iščemo v vseh njih – brez diskriminacije, brez razredne miselnosti – je v njihovem služenju skupnosti, tako da dajemo veljavo in visoko spoštovanje tudi tistim opravilom, ki v očeh nekaterih uživajo le skromen družbeni ugled. Vse te naloge prispevajo k časnemu dobru celotnega človeštva, in če se izvajajo dovršeno in zaradi nadnaravnega nagiba, če pridobijo duhovno razsežnost, tedaj predstavljajo tudi sodelovanje pri božjem delu odrešenja, spodbujajo bratstvo med vsemi ljudmi in jim omogočajo, da se čutijo kot člani velike družine božjih otrok.

Nikogar ne vlečemo proč od njegovega mesta. Tam, v okoliščinah, v katerih ga je Gospod poklical, se mora vsakdo posvečevati in posvečevati svoje okolje, delček človeštva, s katerim je povezan in zaradi katerega je upravičeno njegovo bivanje na svetu. Tudi v tem imamo enako čutenje kot prvi kristjani.

Spomnite se, kaj je sveti Pavel pisal vernikom v Korintu: Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Si bil suženj, ko si bil poklican? Nič ne maraj za to. Če pa lahko postaneš svoboden, izkoristi priložnost. Suženj, ki je poklican v Gospodu, je namreč Gospodov osvobojenec, in prav tako je tisti, ki je poklican kot svobodnjak, Kristusov suženj. Za visoko ceno ste bili odkupljeni; ne postanite sužnji ljudem. Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tistem stanu, v katerem je bil poklican.³³

Prepojiti vse dejavnosti sveta s krščanskim duhom

Na vseh ravneh družbe po božji milosti iščite poklice za njegovo Delo zlasti med tistimi ljudmi, ki se zaradi svoje zaposlitve nahajajo v vitalnih središčih človeškega sožitja, na tistih položajih, ki predstavljajo, če tako rečem, vozlišča ali kraje srečevanja in prepletanja zgoščenih družbenih stikov.

Ne mislim samo na vodilna mesta neke narodne ali višje skupnosti, s katerih je mogoče v duhu služenja storiti toliko dobrega, da bi se družba oblikovala skladno s Kristusovimi zahtevami, ki so jamstvo za resnični mir in pristni družbeni napredek.

V mislih imam tudi – ker so prav toliko ali še bolj relevantni – tiste položaje, poklice ali zaposlitve, ki so znotraj manjših skupnosti po svoji naravi sredstvo za stike z množico ljudi, od koder je mogoče krščansko oblikovati njihovo mnenje, vplivati na njihovo miselnost, prebuditi njihovo vest, s tistim nenehnim prizadevanjem za podajanje nauka, ki mora biti značilno za vse božje otroke v njegovem Delu.

Zato sem vam pogosto dejal, da je pomembno – pomembno za Boga, našega Gospoda – najti veliko poklicev med ljudmi, ki so ključni v posameznih krajih: osebje občinskih organov – občinski tajniki, svétniki itd. –, učitelji, frizerji, ulični prodajalci, lekarnarji, babice, poštarji, natakarji, gospodinjske pomočnice, raznašalci časopisov, prodajalci v trgovinah itd.

Naše delo mora doseči vsako vasico; kajti hrepenenje po ljubezni in miru, ki nas žene naprej, bo s krščanskim duhom prepojilo vse dejavnosti sveta prek tega kapilarnega delovanja, ki skrbi za krščansko oblikovanje celic življenja, iz katerih so sestavljene višje skupnosti. Naj ne bo nobene vasi, v kateri ne bi kak supernumerarij izžareval našega duha. In skladno z našim tradicionalnim načinom ravnanja bo ta moj sin takoj poskušal svojo sveto gorečnost prenesti na druge: in kmalu bo tam skupina božjih otrok v njegovem Delu, ki bo deležna primerne oskrbe – s potovanji in obiski, ki bodo potrebni –, da ne bi opešala, ampak bi ostala živa in dejavna.

Potem ko smo izpostavili vsesplošno raznolikost članov Dela, se naša pluralnost popolnoma razume: v zadevah vere in duha Opus Dei, ki so najmanjši skupni imenovalec, lahko govorimo o nas; v vsem drugem, v vseh časnih rečeh in vseh teoloških zadevah, ki so prepuščene prosti presoji – to je ogromen in nadvse svoboden števec –, pa nobeden izmed mojih otrok ne more reči mi; reči morate jaz, ti, on.

Dobro veste, otroci moji, da naše apostolsko delo nima specializiranega cilja:³⁴ ima vse specializacije, ker korenini v raznolikosti specializacij življenja samega; ker povzdiguje, dviga v nadnaravni red in spreminja v resnično delo za duše vse storitve, ki jih ljudje nudijo drug drugemu v mehanizmu človeške družbe.

V zadnjih stoletjih so aktivni redovi, ki so se hoteli približati svetu – čeprav vedno od zunaj –, poskušali specializirati svoj apostolat in prežeti s krščanskim duhom določene človeške dejavnosti: izobraževanje, dobrodelnost itd. To je bilo zaslužno delo, četudi njegov cilj marsikdaj ni bil predvsem izoblikovati ali odsevati redovnikom lastno poklicanost, ampak bolj nadomestiti pomanjkanje iniciative katoliških državljanov. Ti, morda zaradi zanemarjanja njihovega krščanskega izobraževanja, niso čutili odgovornosti za pokristjanjevanje časnih ustanov.

Toda pri tej nalogi – ki za njihovo poklicanost ni specifična, temveč je nadomestilna – so bili redovniki v prizadevanju za specializacijo omejeni, kajti številna področja človeške dejavnosti, ki so sicer plemenita in čista, so popolnoma nezdružljiva s stanom teh duš, katerih glavna skupna naloga je, da pred svetom – od katerega so se na svet način ločili  – pričujejo s svojim posvečenim življenjem. Poleg tega sedanji laicizem v mnogih, celo katoliških državah postopoma izpodriva redovnike iz šol in dobrodelnih ustanov oziroma vsaj omejuje njihove dejavnosti, ki niso izključno verske.

Z apostolatom Dela laiki – brez kakršnihkoli nadomestitev,³⁵ temveč tako, da s polnim in odgovornim zavedanjem zavzemajo specifično področje, ki jim ga je Bog določil kot kraj njihovega poslanstva v Cerkvi – opravljajo apostolat, katerega možnosti specializacije so nepredvidljive, saj se prepletajo z možnostmi človeškega dela in njegove družbene vloge. Ta apostolat je brez kakršnekoli togosti odprt za vse spremembe struktur, do katerih lahko sčasoma pride v oblikovanju družbe.

Na tem mestu ne morem mimo razmisleka, da je zelo težko, da bi redovniki čutili sekularen in običajen strokovni poklic – če bi ga imeli, bi ne bili redovniki –, in da bi bilo njihovo usposabljanje za poklicno delo nekaj težavnega, dragega, pridodanega in umetnega. Menim, da bi le redkokdo v takšnih razmerah mogel doseči povprečno strokovno raven ljudi z ulice.

Skrb in odgovornost za celotno sveto Cerkev

Zato lahko rečemo, otroci moji, da na nas leži skrb in odgovornost za celotno sveto Cerkev – sollicitudo totius Sanctae Ecclesiae Dei –, ne le za ta ali oni posamezni del. Medtem ko podpiramo uradno – pravno, de iure divino – odgovornost papeža in častitljivih ordinarijev, pa z odgovornostjo, ki ni pravna, temveč duhovna, odgovornost askeze in ljubezni, služimo celotni Cerkvi s služenjem strokovnega značaja, kot državljani, ki prinašajo pričevanje krščanskega zgleda in nauka vse do poslednjih kotičkov civilne družbe.

Zgodovina dokazuje odločilno vlogo, ki so jo v težkih trenutkih za edinost Cerkve vršile ustanove svetovnega obsega, kot so redovi in redovne kongregacije. Mi, s poklicem, ki nima ničesar skupnega z redovniškim, sestavljamo združenje svetovnega obsega, z notranjo in ravno tako svetovno hierarhijo, kar nas jasno ločuje od tako imenovanih apostolskih gibanj³⁶ ter nam daje mesto povezovalnega in učinkovitega orodja v službi Cerkve in papeža.

Vaša učinkovitost, moji otroci, bo posledica vaše osebne svetosti, uresničene v odgovornih dejanjih, ki se ne skrivajo v anonimnosti. Jezus Kristus, dobri Sejalec, nas stisne kakor pšenico v svoji ranjeni roki, nas oblije s svojo krvjo, nas prečisti, nas osnaži, nas opijani! Nato pa nas velikodušno zažene po svetu, drugega za drugim, tako kot morajo biti razpršeni njegovi otroci v Opus Dei; ne seje se namreč celih vreč žita naenkrat, ampak zrno za zrnom.

Vi ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.³⁷Bilo bi nepredstavljivo – nekaj lažnega, dvojno življenje, komedija –, če življenje kakega mojega sina ali hčere, ne bi obrodilo obilnih sadov apostolata. Ponovno vam pravim, da bi bil ta moj otrok mrtev, trohneč (!) – iam foetet.³⁸ Jaz pa, to dobro veste, trupla spoštljivo pokopljem.

Z osebnim odnosom do vaših službenih ali poklicnih kolegov, do vaših sorodnikov, prijateljev in sosedov boste – z delom, ki ga pogosto imenujem apostolat prijateljstva in zaupnosti – prebudili njihovo dremavost, odpirali široka obzorja njihovemu sebičnemu in filistrskemu ravnanju, jim zakomplicirali življenje, tako da bodo pozabili nase in razumeli težave ljudi okoli sebe. Bodite pa na podlagi lastne izkušnje prepričani, da jih s tem, ko jim zakomplicirate življenje, privedete v gaudium cum pace, v veselje in mir.

Če ta osebni apostolat – ki ni anarhična dejavnost, saj pri tem sledite doktrinalnim in praktičnim smernicam svojih direktorjev – vršite vztrajno, bo okoli vas vladalo mirno vzdušje in vaša domača ognjišča bodo odsevala podobo tistih domov prvih krščanskih vernikov.

Pri izvajanju tega individualnega apostolskega dela si prizadevate, da bi ljudi, s katerimi ste v stiku, pripeljali na skupne dejavnosti duhovnega in doktrinalnega izobraževanja, ki jih organizira Delo – duhovne obnove, predavanja, krožki itd. – ter k duhovnemu vodstvu z našimi duhovniki. Ti načini so namreč nadvse učinkoviti – in potrebni – za celovito oskrbo teh duš, za katere skrbi vsak izmed vas, pri čemer s pridom izkoriščate svoje poklicno življenje, svoje mesto v svetu, svoj družinski položaj; izkoriščate vse, kajti vse je sredstvo apostolata.

Vendar se ne smete ustaviti pri tem. Ne morete se zadovoljiti s tem, da ste nekatere svoje sorodnike ali prijatelje pripeljali na duhovno obnovo ali da ste jih povezali z duhovnikom iz Dela. Vaše apostolsko delo se s tem ne konča. Morate se namreč tudi dobro zavedati, da opravljate nadvse plodovito apostolsko delo, ko skušate poklice, institucije in človeške strukture, v katerih delate in se gibljete, usmerjati v krščanskem duhu.

Prizadevati si, da bi se te institucije in strukture oblikovale po načelih krščanskega pojmovanja življenja, pomeni opravljati zelo obsežen temeljni apostolat. Ko namreč na ta način utelešate duha pravičnosti, zagotavljate ljudem možnost za življenje v skladu z njihovim dostojanstvom ter omogočate mnogim dušam, da se po božji milosti osebno odzovejo na krščansko poklicanost.

Ko me slišite govoriti o pravičnosti, ne razumite te besede v ožjem smislu, kajti da bi bili ljudje srečni, ni dovolj, da so njihovi odnosi utemeljeni na pravičnosti, ki vsakemu hladno daje, kar mu pripada. Govorim vam o kreposti ljubezni, ki pravičnost predpostavlja in jo presega; ter o Kristusovi ljubezni, ki ni uradna ljubezen, temveč ljubeznivost.

Sejanje miru in ljubezni

Zato se pri svojem delovanju v družbi vselej izogibajte spopadom med posameznimi skupinami ljudi, saj kristjan ne sme imeti razredne ali kastne miselnosti. Ne potiskajte nekaterih navzdol zato, da bi povzdignili druge, saj se v takšnem ravnanju vedno skriva materialistično mišljenje. Vsem dajte priložnost, da razvijejo svojo osebnost in s svojim delom dvignejo raven svojega življenja; in naj vam ne bo dovolj, da se izogibate sovraštvu, saj mora biti naš skupni imenovalec sejanje miru in ljubezni.

Ko se lotite svojega dela, katerokoli že je, se v božji navzočnosti izprašajte, ali je duh, ki to nalogo navdihuje, resnično krščanski, upoštevajoč, da razvoj zgodovinskih okoliščin skupaj s spremembami, ki jih prinaša v ureditvi družbe, lahko povzroči, da tisto, kar je bilo nekoč pravično in dobro, zdaj ni več takšno. Zato mora biti v vas nenehno prisotna tista konstruktivna kritika, ki preprečuje hromečo in pogubno delovanje inercije.

Za Kristusa moramo osvojiti vsako plemenito človeško vrednoto: Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.³⁹ Vsako resničnost, ki se pojavi v življenju ljudi, moramo nemudoma usmeriti k Bogu in odkriti njen božanski smisel. Zato je pomembno, kot sem vam že tolikokrat dejal, da nikoli ne izgubite nadnaravnega pogleda. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.⁴⁰

Če boste stalno povezani s časnimi strukturami in šli vedno v korak s časom, potem za vas ne bo nikoli potreben aggiornamento,⁴¹ kot se danes reče, saj boste v vsakem trenutku gojili upanje, razumevajoče in odgovorno do sveta katerekoli dobe, ter zahtevali uveljavitev vrednot svobode in dostojanstva človeške osebe, vselej z željo po edinosti in ljubezni v tem služenju.

Gospod je hotel, da s svojo poklicanostjo razodevamo tisti optimističen pogled na stvarstvo, tisto ljubezen do sveta, ki utripa v krščanstvu. Naj hrepenenje nikoli ne manjka, niti pri vašem delu niti v vašem prizadevanju za izgradnjo zemeljske države. Obenem pa se kot Kristusovi učenci, ki so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred,⁴² trudite ohranjati živ čut za greh in za velikodušno pokoro, nasproti lažnim optimizmom tistih, ki so sovražniki Kristusovega križa⁴³ ter vse vrednotijo v luči napredka in človeških zmogljivosti.

Ti storijo velik greh, ki je v tem, da na greh pozabijo, nekateri pa celo menijo, da so se ga že znebili. Ne upoštevajo, da po ojkonomiji odrešenja pšenično zrno, da bi bilo rodovitno, mora biti zakopano v zemljo in umreti.⁴⁴Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva.⁴⁵

S tem čutom globoke ponižnosti – trdni v imenu našega Boga in ne v moči naših konj in bojnih vozov⁴⁶ – bodite brez strahu navzoči v vseh človeških dejavnostih in organizacijah, da bo v njih navzoč Kristus. Z našim načinom dela sem povezal tiste besede iz Svetega pisma: ubicumque fuerit corpus, illic congregabuntur et aquilae,⁴⁷ kajti Bog, naš Gospod, nas bi strogo poklical na odgovornost, če se vsak od vas zaradi malomarnosti ali udobja ne bi potrudil, da svobodno sodeluje pri človeških projektih in odločitvah, od katerih sta odvisna sedanjost in prihodnost družbe.

Za vaš poklic je zelo značilno razumno poseganje v stvari – in ko rečem razumno, ne mislim boječe –, dejavno in diskretno sodelovanje v različnih združenjih in organizacijah – javnih ali ne – na lokalni, nacionalni ali mednarodni ravni, na podoben način kot angeli, ki delujejo nevidno, a izredno učinkovito.

Ne morete biti odsotni – to bi bila zločinska opustitev – na zborovanjih, kongresih, razstavah, srečanjih znanstvenikov ali delavcev, študijskih tečajih, skratka pri vseh iniciativah: znanstvenih, kulturnih, umetniških, družbenih, gospodarskih, športnih itd. Včasih boste pobudo dali sami; večkrat jih bodo organizirali drugi, vi pa se jih boste udeležili. V vsakem primeru pa si boste prizadevali, da ne bi bili prisotni le pasivno, ampak se boste zavedali bremena, prijetnega bremena svoje odgovornosti ter si prizadevali postati nepogrešljivi zaradi vašega ugleda, iniciativnosti, zagona, tako da boste širili primerno vzdušje in v vse te organizacije prinašali krščanskega duha.

Posamično, brez nastopanja v skupini – ki tudi ni mogoče, saj vsak izmed vas uživa neomejeno svobodo v vseh časnih zadevah –, aktivno in učinkovito sodelujte v uradnih ali zasebnih združenjih, saj ta nikoli niso brez pomena za zemeljsko in večno dobro ljudi. Celo lovsko ali zbirateljsko društvo, če navedem le primer, se lahko uporabi za veliko dobrega ali veliko slabega: vse je odvisno od ljudi, ki združenje vodijo ali navdihujejo.

Čeprav, kot rečeno, na teh področjih delujete posamično, z osebno svobodo in odgovornostjo, vedite, da služite Bogu, našemu Gospodu, ko v svojem okolju vzgajate še druge izmed vaših bratov ter jih usmerjate, pri čemer seveda ne izkrivljate njihovih lastnih teženj. Oni vas lahko nadomestijo ali nasledijo, tako da v primeru odsotnosti katerega od vas, noben del polja ne bi ostal nepokrit.

Tako so ravnali prvi kristjani

Tako so ravnali prvi kristjani. Njihov nadnaravni poklic jim ni nalagal nikakršnih družbenih ali človeških programov, ki bi jih morali izpolnjevati; vendar so bili prežeti z duhom, z dojemanjem življenja in sveta, ki ni moglo ostati brez posledic za družbo, v kateri so živeli.

Z osebnim apostolatom, podobnim našemu, so pridobivali nove vernike, in Pavel je že v času svojega ujetništva cerkvam pošiljal pozdrave kristjanov, ki so živeli v cesarjevi hiši.⁴⁸ Ali vas ne gane tisto čudovito pismo, ki ga apostol naslovi na Filemona in ki je živo pričevanje o tem, kako je Kristusov kvas – ne da bi bila to neposredna namera – pod vplivom ljubezni prinesel nov smisel strukturam vladajoče družbe?⁴⁹

Od včeraj smo, pa smo že napolnili svet in vse, kar je vaše: mesta, otoke, trdnjave, trge, občinske svete, celo taborišča, ljudske zbore, sodišča, cesarjevo palačo, senat, forum. Vam smo pustili samo – templje, je dobro stoletje pozneje zapisal Tertulijan.⁵⁰

Otroci moji, bodite polni upanja in poguma: brez prestanka si prizadevajmo za to, kar je v prid míru in medsebojnemu izgrajevanju.⁵¹Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.⁵²

Pogosto si v spomin prikličite Gospodovo tožbo, da vas spodbudi: Filii huius saeculi prudentiores filiis lucis in generatione sua sunt;⁵³ sinovi teme so preudarnejši kot sinovi luči. To so ostre, a zelo točne besede, saj se na žalost vsak dan uresničujejo.

Medtem pa so sovražniki Boga in njegove Cerkve dejavni in organizirani. Z vzorno vztrajnostjo pripravljajo svoje kadre, vzdržujejo šole, kjer vzgajajo voditelje in agitatorje, in s prikritim, a učinkovitim delovanjem širijo svoje ideje ter v domove in na delovna mesta prinašajo svoje seme, uničujoče za vsakršno versko misel.

Danes, otroci moji, je marksizem – v svojih različnih oblikah – aktiven: sistematično poskuša dati ateizmu znanstveno osnovo in z nenehno propagando, ki je bolj individualna kot hrupna, kritizira vsak namig na religijo. S tem ko se predstavlja kot zemeljska vera in upanje, hoče resnično vero in resnično upanje nadomestiti.

Ne razumem tistih ljudi, ki se imenujejo katoliki in ki z odprtimi rokami sprejemajo marksizem – že tolikokrat obsojen s strani Cerkve kot nezdružljiv z njenim naukom –, ki podajajo roko sovražnikom Boga, katoličane, ki ne mislijo kakor oni, pa obravnavajo kot sovražnike. Katoličan, ki grdo ravna z drugimi katoličani, do nekatoličanov pa goji navidezno ljubezen, je v hudi zmoti, greši proti pravičnosti in svojo napako zakriva z lažno ljubeznijo. Ljubezen namreč, če ni urejena, preneha biti ljubezen.

Otroci moji, od sovražnika prihaja nasvet.⁵⁴ Bodite pazljivi in preudarni in ne spite: Hora est iam nos de somno surgere,⁵⁵ čas je, da se otresemo lenobe in zaspanosti. Ne pozabite, da so kraji na zemlji, ki so nekoč bili priče cvetočih cerkva, danes pustinja, kjer se Kristusovo ime ne izgovarja. Preveč udobno bi bilo, če bi ta propad skušali opravičevati z mislijo, da Bog piše naravnost po krivih črtah, da je to del njegovega načrta in da na koncu božja stvar vedno zmaga. Res je, da Kristus vedno zmaga, toda marsikdaj nam samim navkljub.

Brez bojevitosti ali napadalnosti, in hoc pulcherrimo caritatis bello,⁵⁶ z razumevanjem, ki sprejema vse in sodeluje z vsemi ljudmi dobre volje – a tudi brez popuščanja pri zmotah tistih, ki Kristusa ne poznajo ali ga ne ljubijo –, ne pozabite, da je Gospod rekel: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.⁵⁷ Zelo enostavno je poudarjati le Jezusovo krotkost in odriniti na stran njegove prav tako božanske besede – ker so moteče za udobje in konformizem –, s katerimi nas spodbada, naj si zapletemo življenje.

Braniti resnico, utopiti zlo v obilju dobrega

Ljudje na splošno neradi govorimo resnico in pri njej vztrajamo, saj je bolj udobno poskušati, da bi nas vsi sprejemali, in se izogibati tveganju, da bi koga vznejevoljili. Naša drža, otroci moji, mora biti razumevanje in ljubezen. Naše delovanje ni uperjeno proti nikomur, nikoli ne sme imeti odtenkov sektaštva: prizadevamo si, da bi zlo utopili v obilju dobrega. Naše delo ni negativno delovanje: ni proti čemerkoli. Je potrditev, mladost, veselje in mir. Vendar ne za ceno resnice.

Ker negujemo svobodno osebnost vsakega posameznika, smo božji otroci v njegovem Delu ljudje, ki znajo misliti s svojo glavo, ki ne sprejemajo brez pomisleka klišejev in splošnih prepričanj, ki so nekaj časa v modi in zbujajo navdušenje. Naše izobraževanje nam pomaga, da delujemo kakor sito, ki izkoristi, kar je dobro, ostalo pa zavrže. Pogosto bo treba iti – skoraj vedno smo šli – proti toku, utirati nove poti in smeri. Ne iz želje po izvirnosti, ampak zaradi zvestobe Jezusu Kristusu in njegovemu nauku. Najlažje se je prepustiti toku, toda lahka stališča so pogosto tudi drže, ki kažejo na pomanjkanje odgovornosti.

Res je, da morate stalno živeti med ljudmi svojega časa, v skladu z njihovo miselnostjo in običaji, ampak vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja⁵⁸ v Jezusa Kristusa. Naj se ne zgodi, da zaradi tega, ker se vam ni treba prilagajati – saj ste med sebi enakimi –, ne bi bilo mogoče razločiti, da ste Gospodovi učenci. Koliko sentimentalnosti, strahu in strahopetnosti je v določenih željah po prilagajanju!

Otroci moje duše, v ozadju mojih besed ne iščite ničesar drugega kot veliko ljubezen do vseh ljudi, srce, odprto za vse njihove skrbi in težave, ter neizmerno razumevanje, ki ne pozna diskriminacije niti izključevanja. In razumite, da nas naprej ne žene strah, saj se ne bojimo ničesar in nikogar, niti Boga, ki je naš Oče. Čut odgovornosti – ker bomo nekoč Gospodu podajali obračun o našem soodrešenjskem poslanstvu – je tisto, kar nas priganja – caritas enim Christi urget nos⁵⁹ – da ne omahnemo, da nismo nikoli zadovoljni z že doseženim, da ne zaspimo na lovorikah!

Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu,⁶⁰ dobro izkoristite čas,⁶¹ kajti življenje je kratko. Dokler torej še imamo čas, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri.⁶² Napolnite z ljubeznijo ta naš ubogi svet, saj je naš: je delo Boga in nam ga je dal v dediščino: Dabo tibi gentes hereditatem tuam et possessionem tuam terminos terrae.⁶³ Upoštevajte, da tisto, kar je mogoče, lahko stori kdorkoli. Bog, naš Gospod, pa od nas pričakuje – in nam v ta namen daje svojo milost –, da uresničimo tisto, kar se vam bo zdelo nemogoče.

Ne obstanite pri idealizmih: bodite realisti. Tako velike stvari gledate, tako obsežno polje za delo, toliko dejavnosti in toliko možnosti, da ste po tem zrenju morda že zadovoljni in pozabite na konkretne reči – hodie, nunc⁶⁴ –, zaradi katerih bo postalo mogoče, da se vse to nekega dne uresniči.

Sredi tega prelepega boja ostanite mirni. Spletkarsko vznemirjanje je škodljivo. Corripite inquietos,⁶⁵ je Pavel opominjal krščansko skupnost v Solunu. Slišimo namreč, jim je dejal, da nekateri med vami živijo neurejeno, da nič ne delajo, ampak se ukvarjajo s praznimi rečmi.⁶⁶ In ponudil jim je edino zdravilo, ki ni nič drugega kot izpolnjevanje dolžnosti: ko delamo tisto, kar moramo, in smo v tem, kar delamo, dejansko uresničujemo velike božje načrte. Takšnim naročamo, nadaljuje apostol, in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v miru delajo in jedo svoj kruh.⁶⁷

Kristus na vrhu vseh človeških dejavnosti

Koliko Gospod pričakuje od vašega stalnega, zavzetega in navdušenja polnega dela – čeprav marsikdaj zavzetosti in navdušenja ne boste čutili –, s katerim si prizadevate pokristjaniti vse dejavnosti tega sveta: postaviti Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti!

Takšno delo je še posebej značilno za moje sinove in tudi za moje hčere supernumerarije, ki so tako stanovitne – včasih tudi bolj kot moški – pri širjenju Kristusove soli in luči v okoljih, kjer se nahajajo: ob domačem ognjišču, v družabnih stikih in pri opravljanju najrazličnejših poklicev.

Preberite še enkrat tisti odlomek iz Stare zaveze, v katerem Judita preobrne voljo ljudstva in njegovih voditeljev, ki so bili pripravljeni predati mesto sovražni vojski. Judita, pravi Sveto pismo, je slišala med ljudstvom govoriti grde besede čez mestnega načelnika … in velela je poklicati Kabríja in Karmíja, starešini njenega mesta. Ko sta prišla k njej, jima je rekla: Poslušajte me, poglavarji prebivalcev Betulije! Ni prava vaša beseda, ki ste jo govorili danes pred ljudstvom … Kdo pa ste vi, da ste današnji dan skušali Boga in se postavili nad Boga med človeškimi otroki? Gospoda, vladarja vsega, postavljate na preizkušnjo! Ničesar ne razumete, pa tudi nikoli ne boste.⁶⁸ Silovit in drzen očitek, ki je primer tega, kako lahko nadnaravna in pogumna žena, zvesta svoji vesti, vpliva na javno življenje – običajno na tih, diskreten in izredno učinkovit način – ko gre za obrambo Kristusovih interesov. Premišljujte tudi o srčnosti presvete Marije in tistih svetih žena, ki so trdno in neomajno stale pod križem, ko so možje v trenutku vsesplošne strahopetnosti pobegnili.

Hčere in sinovi moji, če boste ohranili tega dobrega duha, bo danes za vas lahko veljalo tisto, kar v Apostolskih delih piše o Jezusovih apostolih: Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi.⁶⁹ Vaši čudeži bodo čudeži brez spektakularnosti, vendar bodite prepričani, da bodo to resnični čudeži.

Pri opravljanju svojega poklica, v javnem življenju in na splošno v vsem, kar je časno, vsak od vas deluje z osebno svobodo in odgovornostjo ter si o stvareh oblikuje svoje mnenje, vedno v skladu z glasom svoje vesti, a obenem s čudovito raznolikostjo. Ne sklicujte se – ne morete se sklicevati – niti na Cerkev niti na Delo, saj imate miselnost, ki je popolnoma laiška in zato naklonjena svobodi, ki ni omejena z ničimer drugim razen s tem, kar določata nauk in morala Jezusa Kristusa.

Cilj in sredstva Božjega dela niso časnega značaja: so popolnoma in izključno nadnaravna, duhovna. Delo se nahaja onkraj, daleč od človeških, političnih, gospodarskih interesov. Po svoji naravi presega zemeljsko družbo in se zato nikoli ne bo moglo zasidrati v neki določeni kulturi, niti ne more biti vezano na konkretne politične okoliščine, niti omejeno na določeno obdobje človeške zgodovine.

Opus Dei kot ustanova včasih vodi apostolske dejavnosti in pobude. To so izobraževalne, dobrodelne, evangelizacijske in podobne dejavnosti, ki so vsem znane in odprte za vse, tudi za nekatoličane in nekristjane, ter se izvajajo skladno s civilnimi zakoni posamezne države. Te korporativne dejavnosti niso cerkveno delovanje, saj so preprosto poklicne dejavnosti državljanov, četudi z apostolskim duhom in cilji.

Krščanska vest pri izpolnjevanju državljanskih dolžnosti

A dejstvo, da so našemu Delu interesi zemeljske družbe, gospodarski ali družbeni podvigi, politične dejavnosti itd. nekaj popolnoma tujega, še ne pomeni, da je brezbrižno glede duha – ali odsotnosti duha –, ki žene institucije časne države. V našem interesu je, da se državljani jasno zavedajo svojih državljanskih dolžnosti ter jih izpolnjujejo s pravilnimi človeškimi merili in s krščanskim čutom za življenje.

Večkrat sem povedal, da bi bilo treba v katekizem krščanske vere, iz katerega se učijo otroci, vključiti nekaj vprašanj in odgovorov, v katerih bi bile zajete te dolžnosti, da bi se jim že v otroštvu vtisnilo v spomin, da so to božje zapovedi, in da bi kasneje, ko odrastejo, v svoji vesti čutili odgovornost za njihovo izpolnjevanje.

Včasih ljudje narobe razumejo razlikovanje med božjimi in cesarjevimi stvarmi,⁷⁰ ki ga je vzpostavil Gospod. Kristus je razmejil področje pristojnosti dveh oblasti, Cerkve in države, ter s tem opozoril na škodljive učinke cezarizma in klerikalizma. Položil je temelje nauka o zdravem antiklerikalizmu, ki je globoka in resnična ljubezen do duhovništva, ter postavil avtonomijo božje Cerkve in legitimno avtonomijo, ki jo uživa civilna družba glede svoje ureditve in tehničnega ustroja. Žalostno je namreč, če se vzvišeno duhovniško poslanstvo ponižuje in razvrednoti, s tem ko se vmešava v zemeljske in malovredne zadeve.

Vendar razlikovanje, ki ga je uvedel Kristus, nikakor ne pomeni, da bi morala biti vera omejena na cerkev, na zakristijo, niti da bi bilo treba človeške zadeve urejati povsem mimo božje in krščanske postave. To bi namreč bilo zanikanje vere v Kristusa, ki zahteva vdanost celotnega človeka, duše in telesa, kot posameznika in člana družbe.

Kristusovo sporočilo razsvetljuje celotno človekovo življenje, njegov izvor in njegov cilj, in ne zgolj ozko področje nekaterih subjektivnih pobožnih dejanj. Laicizem pa je zanikanje vere, ki se izraža v dejanjih, vere, ki ve, da je avtonomija sveta relativna in da je končni smisel vsega na tem svetu božja slava in odrešenje duš.

Zato boste razumeli, da je Delu – tako kot Cerkvi, katere živ organ je – mar za človeško družbo, saj so v njej neodtujljive Kristusove pravice, ki jih je treba zaščititi. Tako lahko celo rečemo, da je ves apostolat Opus Dei v podajanju nauka, da bi vsi njegovi člani in ljudje, ki so deležni njegovega izobraževanja, individualno – kot državljani – vršili apostolsko delovanje poklicne narave, s tem da posvečujejo svoj poklic, se posvečujejo v svojem poklicu in s svojim poklicem posvečujejo druge.

Večkrat sem vam že povedal, da Delo običajno ne deluje navzven: kot da ne bi obstajalo. Njegovi člani so tisti, ki ob spoštovanju civilnih zakonov vsake države in v okviru teh zakonov opravljajo svoje delo. Dejavnost Opus Dei je usmerjena predvsem v to, da svojim članom zagotovi intenzivno duhovno, doktrinalno in apostolsko izobraževanje.

Delo je kakor velika kateheza, kot ogromno duhovno vodenje, ki razsvetljuje, svetuje, spodbuja, priganja in opogumlja vest mnogih ljudi, da se ne bi pofilistrili, da bi ohranili svoje krščansko dostojanstvo, uveljavljali pravice in izpolnjevali dolžnosti odgovornih katoliških državljanov.

Izobraževanje supernumerarijev

Hčere in sinovi moji, supernumerariji, izobraževanje, ki vam ga nudi Opus Dei, je prilagodljivo: kakor rokavica roki se prilega vaši osebni in družbeni situaciji. Pri duhovnem vodstvu morate biti zelo jasni in izpostaviti konkretne okoliščine v zvezi z delom, družino in družbenimi obveznostmi, kajti imamo sicer istega duha in enotna asketična sredstva, vendar se morejo in morajo v vsakem primeru uresničevati brez togosti.

Govorite iskreno s svojimi duhovnimi voditelji, da se nikdar ne bi skalila svoboda in mir vašega duha ob težavah, s katerimi se srečujete, ki so marsikdaj plod domišljije in za katere vedno obstaja rešitev. Imejte v mislih, da je duhovno izobraževanje, ki smo ga deležni, ravno obratno od zapletanja, skrupuloznosti in notranje utesnjenosti. Duh Dela nam daje duhovno svobodo, poenostavlja naše življenje, preprečuje, da bi bili zapleteni in zmedeni; poskrbi, da pozabimo nase in se velikodušno posvečamo drugim.

Da bi bili deležni tega izobraževanja, bo treba le izjemoma obiskovati prostore, kjer živijo družinsko življenje člani numerariji; bolj diskretno je, če se z voditelji in skrbniki srečujete na svojih delovnih mestih, na svojih domovih, na ulici, saj je to kraj, kjer nas je Gospod poklical. Za skupinsko izobraževanje pa je povsem sprejemljivo, če greste v prostore katere izmed naših korporativnih dejavnosti, katerih okna in vrata so odprta na stežaj, saj so odprta za vse duše.

Delo vam skupaj z asketičnim izobraževanjem zagotavlja trdno doktrinalno izobraževanje, ki je sestavni del tistega skupnega imenovalca – družinskega vzdušja – vseh božjih otrok v njegovem Opus Dei. To osnovo jasnih idej o temeljnih temah potrebujete, da boste mogli razsvetliti marsikateri um in braniti Cerkev pred napadi, ki jih je včasih deležna z vseh strani: jasne ideje o dogmatskih in moralnih resnicah; o zahtevah družine in krščanskega šolstva; o pravicah do dela, počitka, zasebne lastnine itd.; o temeljnih svoboščinah združevanja, izražanja itd. Tako boste lahko z veseljem izkusili resničnost tistih besed: veritas liberabit vos,⁷¹ kajti resnica vam bo prinesla veselje, mir in učinkovitost.

Na letnih srečanjih – ki vam pomagajo ohraniti prvotno gorečnost, izboljšajo vašo versko razgledanost in vas okrepijo za apostolat –, pri študijskih krožkih, na predavanjih, specializiranih tečajih itd. redno prejemate obilje nauka, obenem pa ste seznanjeni s perečimi aktualnimi vprašanji, obravnavanimi s krščanskimi merili. To izobraževanje dopolnjujete z branjem, saj vam bodo vedno na voljo potujoče knjižnice, v katere se vpisujete kot uporabniki ter skušate k vpisu pritegniti tudi druge, ki ne pripadajo Delu.

Vlagajte veliko truda v osvajanje nauka, ki vam je predstavljen, da ne bi vse to kje zastalo; in čutíte potrebo ter veselo dolžnost, da izobraževanje, ki ste ga deležni, posredujete drugim, da se tudi v njihovih srcih pokaže v dobrih dejanjih s pravilnim namenom.

V luči pravkar povedanega je nujno potrebno, da se lokalno vodstvo, ki skrbi za supernumerarije, temu delu posveča, kajti nobeden od njih – nobeden izmed mojih otrok – se ne sme nikoli počutiti samega. Skrbno pa bo treba predvideti tudi njihovo izobraževanje v času počitnic ali obdobja osame.

Moji otroci, ki jim je zaupano vodenje in usmerjanje njihovih bratov, se bodo morali marsikdaj odreči sijaju osebnega dela, da bi kakor skriti zidaki polagali temelje za delo mnogo večjega obsega. Ne smejo pa pozabiti, da so te dejavnosti vodenja in izobraževanja, prav tako kot dejavnost tistih, ki se v celoti posvečajo našemu korporativnemu apostolatu, vedno tudi strokovno delo.

Vsak popotnik naj gre svojo pot

Delo vzgaja svoje člane, da bi vsak od njih z osebno svobodo deloval krščansko v svojem poklicu, sredi sveta. V časnih zadevah direktorji Dela nikoli ne smejo vsiljevati konkretnega mnenja. Vsak od vas, ponavljam, nastopa popolnoma svobodno, v skladu z glasom svoje dobro oblikovane vesti.

Leta 1939, kmalu po koncu španske državljanske vojne, sem v bližini Valencije vodil duhovne vaje, ki so potekale v nekem zasebnem študentskem domu. Med vojno ga je komunistična vojska uporabljala kot vojašnico. Na enem od hodnikov sem naletel na velik napis, ki ga je izdelal neki nekonformist in se je glasil: Vsak popotnik naj gre svojo pot. Hoteli so ga odstraniti, a sem jih ustavil: Pustite ga, sem jim dejal, všeč mi je: od sovražnika prihaja nasvet.⁷² Zlasti od takrat naprej so mi tiste besede večkrat služile kot izhodišče pri pridiganju. Svoboda: vsak popotnik naj gre svojo pot. Absurdno in nepravično je, kadar kdo poskuša vsem ljudem vsiljevati enotna merila v zadevah, glede katerih nauk Jezusa Kristusa ne postavlja omejitev.

Popolna svoboda v vseh časnih zadevah, saj ne obstaja enotna krščanska formula za urejanje stvari tega sveta. Obstaja veliko tehničnih načinov za reševanje družbenih, znanstvenih, gospodarskih in političnih problemov; in vsi bodo krščanski, če le spoštujejo tista minimalna načela, ki jih ni mogoče opustiti, ne da bi s tem kršili naravno postavo in evangeljski nauk.

Svoboda v časnih zadevah in tudi v Cerkvi, otroci moji. Sem zelo antiklerikalen – v smislu tistega zdravega antiklerikalizma, o katerem vam pogosto govorim – in kdor ima mojega duha, bo tak tudi sam. Vse prepogosto se v kleriških krogih, kjer ni dobrega duhovniškega duha, pod pretvezo edinosti vzpostavljajo monopoli, duše se poskuša zapirati v majhne skupinice, ogroža se svoboda vesti vernikov. Ti morajo namreč iskati vodstvo in vzgojo za svoje duše tam, kjer se jim zdi najbolj primerno, in pri osebah, ki jih sami želijo izbrati za ta namen. Nadalje se tudi množijo nepotrebni negativni predpisi – bilo bi že veliko, če bi se držali božjih in cerkvenih zapovedi –, predpisi, ki tiste, ki naj bi jih izpolnjevali, psihološko postavljajo v nasprotujoč položaj.

Svoboda

Svoboda, otroci moji. Nikoli ne pričakujte, da vam bo Delo dajalo napotke v časnih zadevah. Kdor bi skušal nasilno posegati v svobodo, ki jo Delo daje svojim otrokom, in s tem iti preko osebnosti, ki jo ima vsak izmed božjih otrok v Opus Dei, ta ne bi imel mojega duha.

Vi ste – prostovoljno – tisti, ki morate na podlagi prejetega izobraževanja imeti razvito občutljivost, da se spontano odzivate na človeške probleme, na negotove družbene okoliščine, ki jih je treba nasloviti s poštenimi merili. Na vas skupaj z vašimi sodržavljani je, da pogumno prevzemate to tveganje iskanja človeških in krščanskih rešitev – tistih, ki jih prepoznate po vesti: ni namreč ene same rešitve – za časna vprašanja, ki se pojavijo na vaši poti.

Zaman bi namreč pričakovali, da vam bo Delo ponudilo že izdelane rešitve: to se ni zgodilo, se ne dogaja in se nikoli ne bo moglo zgoditi, saj je v nasprotju z našo naravo. Opus Dei ni paternalističen; ta beseda je sicer dvoumna in tukaj jo uporabljam v slabšalnem pomenu. Vaši direktorji zaupajo v vašo sposobnost odzivanja in pobude, ne vodijo vas za roko. Na duhovni ravni pa do vas gojijo očetovska, materinska (!) čustva, čustva dobrega paternalizma.

Zato je nemogoče, da bi v naročju družbe tvorili tisto, čemur danes rečejo vplivna skupina, ravno zaradi svobode, ki jo uživamo v Opus Dei. Kakor hitro bi direktorji namreč podali konkretno stališče v zvezi s kako časno zadevo, bi se upravičeno uprli preostali člani Dela, ki razmišljajo drugače. Znašel bi se pred žalostno dolžnostjo, da blagoslovim in pohvalim tiste, ki bi odločno zavračali pokorščino – v najkrajšem času bi morali o zadevi obvestiti regionalne vodje ali očeta –, ter s svetim ogorčenjem okaram direktorje, ki bi poskušali uveljavljati neko oblast, ki je ne morejo imeti. Resno grajo bi zaslužili tudi tisti moji otroci, ki bi – v imenu svoje lastne svobode – poskušali omejevati legitimno svobodo svojih bratov ter vsiljevati kako osebno mnenje v zadevah, ki so časne narave oziroma prepuščene prosti presoji.

Tisti, ki trmasto ugovarjajo, češ da to ni jasno vidno, in si izmišljajo skrivnosti, ki nikoli niso obstajale in nikoli ne bodo potrebne, to zagotovo počnejo ex abundantia cordis, saj sami ravnajo na tak način. Nikoli pa ne bodo mogli, tako kot mi, hoditi z dvignjenim čelom in pogledati drugim v oči z jasnim pogledom. Mi namreč nimamo ničesar skrivati, četudi ima vsakdo svoje osebne slabosti, s katerimi se spopada v svojem notranjem življenju.

Zgodilo se je, da so v teh enaintridesetih letih nekateri na naše delo gledali z ljubosumjem; drugi pa z bolj malo naklonjenosti, ker ne gojijo naklonjenosti do Cerkve, ki ji služimo v dobro vseh ljudi. Bili so tudi taki – na srečo redki –, ki zaradi svoje klerikalne miselnosti niso sposobni razumeti bistveno laičnega dela mojih sinov in hčera. Bili so še drugi, ki ne vedo ali se ne želijo spomniti, da Bog, naš Gospod, naklanja svojo milost – posebno milost – dušam, ki so mu predane, in da bi pojasnili intenzivnost, obsežnost in učinkovitost apostolskih dejavnosti Opus Dei, si izmišljajo človeške, povsem lažne vzroke, kajti cilji Dela so nadnaravni, prav tako pa so tudi sredstva, ki jih uporabljamo, izključno duhovna, nadnaravna: molitev, daritev ter posvečeno in posvečujoče delo.

Nekateri niso sposobni spoštovati in razumeti osebne svobode drugih; zdijo se nepredušno zaprti za razumevanje tega, da imajo člani Opus Dei en skupen cilj, ki je izključno duhovne narave, in da soglašajo samo glede tega cilja; da so v časnih zadevah svobodni državljani, tako kot drugi laiki – njihovi sodržavljani – ter da morajo z vsemi živeti v bratskem sožitju.

Nekatere izmed teh oseb, kot že rečeno, izhajajo iz zaprtih zakristijskih okolij in so navajene, da redovniki običajno podajajo svoja mnenja v skladu z naukom svoje redovne družine ali v skladu z načinom mišljenja svojih predstojnikov; in tako, s tem predsodkom klerikalne miselnosti, so hoteli Opus Dei ali mene osebno ožigosati kot monarhista ali republikanca – če mi že niso rekli prostozidar –, zaradi dejstva, da nisem nobene duše izključil iz naše dejavnosti božjih otrok.

Vaše apostolsko delo, otroci moji, ni cerkvena naloga.⁷³ In čeprav samo po sebi ni neprimerno, da nekateri med vami sodelujete v združenjih vernikov, to ne bo nekaj običajnega, kajti posebni apostolat, na katerega vas pripravlja Delo – ki ga Bog od nas hoče – nima konfesionalnega pridiha.⁷⁴

Na ta diskreten način živimo neko čudovito skupno ponižnost, saj med tihim delom, brez postavljanja z uspehi ali zmagami – vendar, ponavljam, brez skrivnostnosti in tajnosti, ki je za služenje Bogu ne potrebujemo – ostajate neopaženi med drugimi katoliškimi verniki – saj to tudi ste: katoliški verniki –, ne da bi želi aplavze za dobro seme, ki ga sejete.

Vseeno pa nekateri, zlasti na podeželju – kjer bi bilo drugačno ravnanje morda nenavadno – lahko delujete v bratovščinah in drugih župnijskih apostolskih dejavnostih ter jih skušate spodbujati, poživljati, vendar običajno brez zasedanja uradnih funkcij. Zato tisti, ki vodijo združenja vernikov, v katerih je – na žalost – navzoče stremljenje po monopolnemu položaju, nimajo razloga za strah, da jim bomo odvzeli njihovo ekskluzivistično diktaturo, saj menimo, da so za takšno delo dovolj oni sami. Mi moramo delovati na naš lasten, precej drugačen način.

A kot verni kristjani, kar tudi ste, če okoliščine in večja apostolska učinkovitost ne narekujejo česa drugega, bodite navzoči pri javnem bogoslužju, ki ga mora družba kot taka izkazovati Gospodu. Tolikokrat sem trpel ob pogledu na obredne prireditve, na katerih je manjkala skupnost, na katerih ni bilo videti družine, božjega ljudstva. Prepričan sem, da če boste zvesti, potem bo to javno bogoslužje postalo trezna in dostojna resničnost, brez pompa in skrajnosti, ki ga marsikdaj spremenijo v nekaj pitoresknega.

Apostolat pri uveljavljanju državljanskih pravic in dolžnosti

Ponovno vam pravim, otroci moji, da posebno apostolsko delo, ki ga morate opravljati, vršite kot državljani, v popolni in iskreni zvestobi do države, v skladu z evangelijskim in apostolskim naukom;⁷⁵ z zvestim spoštovanjem civilnih zakonov; ob upoštevanju vseh državljanskih dolžnosti, ne da bi se izogibali izpolnjevanju katerekoli obveznosti, in ob uveljavljanju vseh pravic v korist skupnosti, ne da bi nepremišljeno kogarkoli izključevali.

Živ zgled tega uveljavljanja državljanskih pravic, ki ga je vredno posnemati, najdemo v ponavljajočem se ravnanju svetega Pavla, kot je opisano v Apostolskih delih. Z možato odločnostjo, ki se strahopetcem morda zdi arogantna, a je v resnici poštenost brez bojazljivosti, apostol, kadar je to potrebno, izpostavi svoj status rimskega državljana in brez kakršnekoli pretirane ponižnosti zahteva, da se z njim skladno s tem tudi ravna: Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!⁷⁶

S takšno odločnostjo je govoril z ječarjem v Filipih. In čudovit je tudi pogovor, poln človeškega dostojanstva, ki ga je Pavel tik pred bičanjem imel v Jeruzalemu s poveljnikom: Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal poleg: Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen? Stotnik je odhitel k poveljniku in mu sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal: Ali veš, kaj počenjaš? Ta človek je vendar rimski državljan! Poveljnik je prišel k Pavlu in ga vprašal: Povej mi: ali si res rimski državljan? Da, je odvrnil Pavel. Poveljnik mu je rekel: Jaz sem si moral državljanstvo kupiti za drag denar. Jaz ga imam pa od rojstva, je dejal Pavel.⁷⁷ Otroci moji, razlaga je odveč: zgledujte se.

Večkrat sem vam že spregovoril o obžalovanja vrednem dejstvu, da država vedno bolj posega v zasebno sfero, kar državljanom prinaša sužnost, saj so prikrajšani za legitimne svoboščine. Izpostavil sem tudi, da je država hladna in brezčutna, zaradi česar se njena totalitarnost sprevrže v nekaj hujšega od najstrožjega fevdalnega sistema.

Če pustimo ob strani druge razloge, je to, kadar se zgodi, v veliki meri posledica zadržanosti državljanov, njihove pasivnosti pri obrambi svetih pravic človeške osebe. Ta nedejavnost, ki korenini v duševni lenobi in nedejavni volji, se pojavlja tudi pri katoliških državljanih, ki nikakor ne sprevidijo, da obstajajo tudi drugi – in hujši – grehi od tistih, ki se storijo zoper šesto zapoved dekaloga.

Hčere in sinovi moji, iz poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal, in iz popolnoma sekularnega značaja našega poklica sledi, da ob nobenem dogodku, ob nobeni človeški nalogi ne moremo ostati brezbrižni. Zato vam vztrajno ponavljam, da je nujna vaša navzočnost v družbenih dejavnostih, ki izvirajo iz sobivanja samega ali nanj neposredno ali posredno vplivajo. Prinašati morate svež veter in globino v strokovna društva, starševske organizacije in združenja številčnih družin, v sindikate, medije, v umetniška, literarna, športna tekmovanja in združenja itd.

Vsak izmed vas bo sodeloval v teh javnih dejavnostih skladno s svojim družbenim položajem in na način, ki bo najbolj primeren njegovim osebnim okoliščinam, in seveda s popolno svobodo, tako pri individualnem delovanju kot pri sodelovanju s skupinami državljanov, ki se mu bodo zdele primerne za skupno delo.

Vi prav dobro razumete, da ta udeležba v javnem življenju, o kateri govorim, ni politična dejavnost v strogem pomenu besede: le redki izmed mojih otrok se profesionalno – če se tako izrazim – udejstvujejo v političnem življenju. Govorim vam o udeležbi, značilni za vsakega državljana, ki se zaveda svojih državljanskih dolžnosti. Vi morate čutiti nujno potrebo po delovanju – z osebno svobodo in odgovornostjo – in sicer zaradi vseh in istih plemenitih razlogov, ki ženejo vaše sodržavljane. Poleg tega pa čutite to nujnost na poseben način, zaradi vaše apostolske gorečnosti in želje, da bi delali za mir in razumevanje v vseh človeških dejavnostih.

Če delujete na ta način, ko ste združeni s svojimi sodržavljani in jih spodbujate, ustvarjate vzdušje, v katerem stvari niso vsiljene brez upoštevanja legitimnega čutenja družbe, potem boste mogli krščansko usmerjati zakonodajo vaših narodnih skupnosti, zlasti v tistih točkah, ki so ključne v življenju ljudstev: zakoni o zakonski zvezi, izobraževanju, javni morali, lastnini itd.

Kako naj bi zakonodaja, v kateri spoštovanje družine temelji na ločitvi, bila krščanska? Katera logika naj bi vladala v nekaterih družbah, ki se ponašajo s svojo versko raznolikostjo, a je ne dopuščajo v javnih šolah, kjer naj bi vsak učenec imel pravico do verskega pouka v skladu s svojo vero?

Ali ne vidite, da je zasebna lastnina – z omejitvami, ki jih zahteva skupno dobro – orodje svobode za človeka, dobrina, ki jo je treba uvrstiti med temeljne za razvoj človeške osebe in družine? Dežele, v katerih te pravice niso spoštovane, niso ne katoliške ne človeške. Ali vidite, kakšno obzorje imate pred seboj? V teh in v drugih ključnih točkah se boste morali boriti, in to pošteno!

Aktivno delajte skupaj z našimi sodelavci. Brez strahu povečujte njihovo število: čim več, tem bolje. Skrbite zanje, izobražujte jih; naj bodo vedno s čim zaposleni, s kakšno nalogo. Ohranjajte jih v gibanju, kot pri športnih vajah. Neprestano širite krog svojih prijateljstev ter jim tako ali drugače prinašajte nauk in spodbudo. Tako boste dosegli največjo razširitev božje mreže, krhke, a učinkovite. In če boste ohranjali utrip tega dobrega apostolskega duha, boste storili neko neizmerno dobro – blagodejno in silovito – za vse človeštvo.

S svojo molitvijo in skritim življenjem nam bodo pomagale tudi redovne skupnosti, zlasti tiste v klavzuri, ki jih sprejemamo kot sodelavke in ki zelo dobro razumejo našega duha kontemplativnih sredi sveta. One so kontemplativne v svojem odmiku od sveta; mi smo kontemplativni v naročju in strukturah civilne družbe. Dve pojavni obliki – različni, specifično drugačni – iste ljubezni do Jezusa Kristusa.

Med nami je mnogo prijateljev in sodelavcev, ki z ramo ob rami plemenito sodelujejo pri apostolskih nalogah ali pa nam pomagajo, da bi mi lahko delali. Nekateri živijo daleč od Boga, našega Gospoda, ali ga ne poznajo. Premišljujte tiste besede svetega Petra: Satagite ut, per bona opera, certam vestram vocationem et electionem faciatis.⁷⁸ Prizadevajte si, da bi ti naši prijatelji, ki jih imamo tako bratsko radi, še naprej opravljali svoja dobra dela; in ne dvomite, da če jim pomagamo z molitvijo in zvestim prijateljstvom – vselej v največjem spoštovanju osebne svobode –, bodo mnogi prejeli milost, da napravijo svojo izbiro kot kristjani.

Ne pozabite, da je bistvo našega apostolata posredovanje nauka,⁷⁹ kajti, kot sem vam že tisoč in enkrat dejal, je nevednost največji sovražnik vere. Sveti Pavel je pisal Rimljanom: Kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?⁸⁰ Ker čutite to odgovornost oznanjevanja, pripisujete velik pomen poučevanju – zasebnemu ali javnemu, osebnem ali skupinskemu, na osnovni, srednji ali visokošolski ravni –, četudi predstavlja poučevanje le majhen delež znotraj naših poklicnih dejavnosti.

Iz istega razloga si prizadevate poživljati medije, po katerih se oblikuje javno mnenje: tisk, radio, televizija, film itd. Tisti med vami, ki opravljate svoje poklicno delo v teh medijih, posredujete nauk ne samo majhni skupini ljudi – kot na primer, kadar vodite krožek ali imate kakšno predavanje –, temveč kakor Gospod oznanjate množici, na prostem.

Obstaja strašanska verska nevednost. Velik del krivde pa nosimo mi, kristjani, ki ne širimo nauka prek vseh teh sredstev, ki so vsak dan tehnično bolj dovršena in vplivnejša in ki jih tako pogosto nadzorujejo sovražniki Boga.

Razglašati resnico brez predaha

Najhujše na tem svetu, otroci moji, je to, da ljudje počenjajo grozodejstva in ne vedo, da jih počenjajo. Razglašajte resnico brez predaha, opportune, importune,⁸¹ čeprav nam nekateri ne verjamejo ali nam nočejo verjeti. Quidquid recipitur ad modum recipientis recipitur⁸² – zaradi tega nam ne verjamejo. Lahko jim damo tudi vino s svatbe v Kani, tisto, ki je pričalo o prvem Jezusovem čudežu, prvi javni razglasitvi njegove božanskosti, pa se bo v vesti teh ljudi spremenilo v kis. Mi pa še naprej točímo dobro vino, tako da govorimo resnico! Kakor Jezus mora vsak izmed nas – ipse Christus – biti zmožen reči: Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico.⁸³

Otroci moji, opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj udje enega telesa.⁸⁴ Mi nekaj vemo – in tukaj je beseda mi popolnoma na mestu, saj smo to pretrpeli na lastni koži – o bolečini zaradi klevetanja, laži in obrekovanja, o blatnih valovih, ki jih včasih sprožajo katoličani in celo duhovniki. Omnia in bonum! Tako kot je Nil, potem ko je prestopil bregove, za seboj na poljih pustil rodovitno blato, so nam, otroci moji, tisti valovi umazanije prinesli obilo rodovitnosti.

Redno organizirajte majhne klepete s svojimi prijatelji in kolegi – posebej koristna so srečanja z zaposlenimi na področju javnih občil – in v njih spodbujajte razprave o aktualnih temah, pri čemer z darom jezikov podajate ustrezna merila. Načnite primerne pogovore v pisarnah ali na javnih mestih.

Ne zamudite nobene priložnosti – ustvarjajte jih – da poveste resnico in sejete dobro seme. Do tistih, ki so zunaj, se vedíte z modrostjo; skrbno izrabljajte čas. Vaše govorjenje naj bo zmeraj ljubeznivo, začinjeno s soljo, da boste vedeli, kako morate odgovarjati komurkoli.⁸⁵

Navdušen sem, ko pomislim na tiste moje sinove in hčere, ki delajo na prodajnih mestih in v kioskih s časopisi in revijami, na tiste, ki delajo v založbah ali uredništvih časopisov in v podjetjih za grafične umetnosti; in na one druge, ki imajo zaradi narave svojega dela – četudi je na videz skromno – vsak dan priložnost biti v stiku z mnogimi ljudmi.

Vi, očetje in matere, spodbujajte zdrave in vesele načine za preživljanje prostega časa, ki so enako daleč od puritanstva kot od profanosti, ki je žalitev krščanske morale. Iz teh druženj bodo izšle – Gospod jih bo blagoslovil – zakonske zveze med vašimi otroki, ki bodo podedovali srečo in mir, ki so ju spoznali v vaših svetlih in veselih domovih.

Na področju tega apostolata prostočasnih dejavnosti ne pozabite, da je najpomembnejša izmed ključnih točk, ki jih morate braniti s svojim državljanskim delovanjem, moralnost javnih prireditev. Mladina, ki bi živela v kolektivnem vzdušju lahkomiselne razuzdanosti, bo zelo težko kdaj ustvarjala krščanske domove.

Vsako pošteno delo je mogoče usmerjati s krščanskim in apostolskim duhom

Šlo bi za deformacijo, če bi dopustili misel, da področje gospodarstva in financ ne more biti predmet apostolskega dela. To idejo, razširjeno med ljudmi, ki izhajajo iz klerikalnih sredin, spremlja protislovje, da so ravno mnogi izmed teh ljudi – pod okriljem Cerkve – nemalokrat vpleteni v posle in podjetja, ki upravljajo z velikimi vsotami denarja drugih, ki jim zaupajo zato, ker se imenujejo katoličani. Nekdo je – ne povsem zlonamerno – o takšnih ljudeh dejal, da imajo oči uprte v nebo, roke pa tam, kjer se ponudi priložnost. Zadržanost in nezaupljivost do gospodarskih podjetij ni nekaj krščanskega, saj je to le še eno izmed opravil, ki ga je treba posvečevati.

Kljub temu je ta sumničavost imela – in še vedno ima – velik vpliv med katoličani ter jih je v marsikaterem primeru odvrnila od tega, da bi s svojim delom delali dobro na področju ekonomije; ali pa so delali, vendar s slabo vestjo, če že niso teh nalog na milost in nemilost prepustili Cerkvi sovražnim osebam, ki so to znale in znajo izkoristiti tako, da dušam delajo veliko škodo.

To je šlo tako daleč, da je kar zabavno brati kakšno pobožno razmišljanje iz cerkvene tradicije – ki ga nedvomno opravičuje miselnost in vzdušje takratnega časa –, kjer je rečeno, da se je Peter po Gospodovem vstajenju smel vrniti k svoji ribiški zaposlitvi – ker je ribolov namreč pošten poklic –, za Mateja pa ni bilo dopustno, da bi se vrnil k svojemu poklicu, ker obstajajo posli, ki jih ni mogoče opravljati, ne da bi se človek postavil v resno nevarnost za greh oziroma, kratko malo, grešil. In Matejev poklic je bil eden izmed takšnih.⁸⁶

Treba je odpraviti te zmote, ustvarjene s strani ljudi, ki so izpovedovali contemptus saeculi: vaša laiška miselnost ne vidi nikakršnega zla v dejstvu, da se nekdo ukvarja s posli ali financami, ker znate te naloge, tako kot vse druge, povzdigniti na nadnaravno raven ter jih usmerjati s krščanskim in apostolskim duhom.

Ko že razpravljamo o tej temi, vam želim povedati, da – žal – ni resnično, kar pravijo tisti, ki govorijo o naših dejavnostih na področju gospodarstva, saj te komajda obstajajo. Njihov obseg je povsem normalen za življenje in razvoj številčne in revne družine. Bog daj, da bi jih bilo tisočkrat več!

Vsako združenje – katerekoli vrste – mora upravljati z gmotnimi sredstvi, da bi uresničilo svoj cilj. Škoda, da nimajo prav, ko tako godrnjajo čez nas! A tudi v tem primeru – če bi imeli prav – bi Opus Dei še vedno bil reven, kot tudi vedno bo; ker mora po vsem svetu vzdrževati ogromno apostolskih dejavnosti, ki ustvarjajo izgubo; ker se morajo njegovi člani vse življenje izobraževati, in za to je potreben denar; ker mora poskrbeti za bolne in ostarele člane; ker bomo vedno in vsak dan v večji meri imeli to blagoslovljeno breme gmotne pomoči staršem članov Opus Dei, ki so stari ali bolni in potrebujejo pomoč za preživetje, itd.

V vsakem primeru bomo te ekonomske dejavnosti, če se pojavijo – in pojaviti se morajo čim prej –, vedno izvajali tako, da spoštujemo državne zakone ter plačujemo prispevke in davke kakor najvzornejši državljan. Ne želimo, to ni naš način, živeti od privilegijev.

Včasih ti godrnjavi ljudje pripadajo kakšni uradni skupini, ki si razdeljuje denar davkoplačevalcev proti volji državljanov; istočasno pa želijo, da bi mi živeli v revščini in bi ne mogli niti dihati, da ne bi imeli pravice delati in se žrtvovati za vzdrževanje in spodbujanje dejavnosti na področju dobrodelnosti, izobraževanja, kulture in širjenja krščanstva. So sovražniki svobode – svobode drugih, se razume – in med državljani hočejo uvajati diskriminiranje.

Vsa združenja, kakršnakoli že so – verska, umetniška športna, kulturna itd. – morajo neizogibno imeti in upravljati z določenim denarjem, da bi vzdrževala neka orodja, ki jih potrebujejo za doseganje svojih ciljev. Kdor iz tega dela razlog za pohujšanje, izkazuje vsaj to, da je nespameten.

Ko se govori o verskih združenjih, se takoj kot primer navaja Svetopisemska družba ali Vojska odrešitve,⁸⁷ ki ima v lasti banke, zavarovalniška podjetja itd. Nihče se ne pohujšuje: ta sredstva potrebujejo za svoje propagandno in dobrodelno dejavnost. V številnih državah poleg tega, da gospodarskih dejavnosti teh verskih združenj ne kritizirajo, jim tudi ne nalagajo davkov; oprostijo jih plačevanja zaradi socialne dejavnosti, ki jo opravljajo.

Pravično bi torej bilo, da bi nam uradne oblasti po vsem svetu dajale posojila in celo donacije. Ko bo to tako, ne bodo s tem zgolj izpolnile svojo dolžnost, kajti z našim javnim in socialnim delom jih deloma razbremenimo njihovih obveznosti. Te oblasti, če nam pomagajo na enak način kot drugim kulturnim in dobrodelnim ustanovam, ne bodo storile nič drugega kot to, kar je pravično.

Miselnost služenja

Opus Dei, operatio Dei, Božje delo, zahteva od vseh svojih članov, da delajo, kajti delo je sredstvo posvečevanja in apostolata. Zato po vsem svetu na tisoče ljudi, katoličanov in nekatoličanov, kristjanov in nekristjanov, občuduje, ljubi in naklonjeno pomaga našemu Delu. In za to se zahvaljujemo Gospodu.

Med vami so tudi nekateri, ki – zato ker se čutijo usposobljeni za dejavno reševanje javnih problemov svoje domovine – z vso svobodo in osebno odgovornostjo delujejo v političnem življenju. Teh je malo: delež, kakršen je v civilni družbi običajen. In tako kot vsi drugi člani Dela v svojih časnih zaposlitvah, ko se udejstvujete na tem področju, to vedno počnete brez sklicevanja na svoje katolištvo ali na pripadnost Opus Dei, ne da bi se posluževali niti Cerkve niti Dela. Veste namreč, da niti božje Cerkve niti Dela ne smete mešati v minljive reči. Ko delate v javnem življenju, ne smete pozabiti, da si katoličani želimo družbe svobodnih ljudi – vseh z enakimi dolžnostmi in enakimi pravicami v odnosu do države –, ki pa so združeni v složnem in dejavnem prizadevanju za doseganje skupnega dobra, ob upoštevanju evangeljskih načel, ki so stalni vir cerkvenega nauka.

Imate vso pravico živeti to poslanstvo kot politiki. Če bi vam kakšna država postavljala ovire, bi jih morala postavljati tudi članom drugih združenj vernikov in potem bi iz istega razloga – zaradi pokorščine, ki so jo verniki dolžni izkazovati cerkvenim oblastem – po tej logiki enake ovire veljale za vse prakticirajoče katoličane, s čimer bi jim bila odvzeta polnost pravic in odgovornosti v civilni družbi. Krivično je obravnavati prakticirajoče katoličane kot drugorazredne državljane, vendar primerov tovrstne diskriminacije v sodobni zgodovini ne manjka.

Tisti, ki imate poklicanost za politiko, delajte brez strahu in imejte v mislih, da če tega ne bi počeli, bi storili greh opustitve. Delajte resno in strokovno, spoštujte tehnične zahteve tega vašega dela, pri tem stremite h krščanskemu služenju vsem ljudem vaše dežele ter mislite na slogo med vsemi narodi.

Simptom klerikalne miselnosti je, da so v pohvalnih besedilih – ki so jih sestavili od sveta odmaknjeni ljudje –, s katerimi liturgija slavi vladarje, ki so dosegli čast oltarja, ti povzdigovani zato, ker so svoja kraljestva vodili bolj s pobožnostjo kot pa z izvajanjem kraljevske oblasti, pietate magis quam imperio, bolj z naklonjenostjo kot s pravičnim vodenjem.

Vi, ko izpolnjujete svoje poslanstvo, delajte to s pravilnim namenom, ne da bi izgubili nadnaravni pogled, vendar ne mešajte božjega s človeškim. Počnite stvari tako, kot jih morajo početi ljudje, ne da bi izgubili izpred oči, da ima vsak red stvarstva svoja lastna načela in zakone, ki jih človek ne sme kršiti z nekakšno angelsko držo. Najslabša pohvala kateremu izmed mojih otrok je to, da rečem, da je kakor angel. Mi nismo angeli, smo ljudje.

Tisti, ki ste se posvetili javnemu življenju, morate čutiti nujnost, da ne opuščate svojega delovanja v nobeni obliki vladavine, tudi takrat ne, ko se ta ne ravna po krščanskem duhu, razen če bi cerkvena hierarhija v tej deželi dala katoliškim državljanom drugačno usmeritev. Vaša vest vam namreč ne pusti, da bi vladali tisti, ki niso katoličani, in tudi v najbolj neugodnih okoliščinah za vero boste vedno mogli preprečiti, da bi se godilo še večje zlo.

Prav je, da ne zapuščate prizorišča v nobeni obliki vladavine,⁸⁸ in bilo bi krivično, če bi vas zaradi tega ožigosali za kolaboracioniste. Otroci moji, kadar pa gre za narode s katoliško večino, bi bilo nerazumljivo, če v vladi ne bi bilo prakticirajočih in odgovornih katoličanov in torej tudi članov različnih združenj vernikov. Če ne bi bilo tako, bi se lahko reklo, da ti katoličani niso niti prakticirajoči niti odgovorni niti katoličani, ali pa da je Cerkev preganjana.

Kadar boste udeleženi pri delu vladanja, si z vso močjo prizadevajte za sprejemanje pravičnih zakonov, ki jih bodo državljani mogli spoštovati. Drugačno ravnanje je zloraba oblasti in napad na svobodo ljudi, poleg tega pa ljudem maliči njihovo vest, kajti v takšnih primerih imajo vso pravico, da prenehajo spoštovati zakone, ki so zakoni le po imenu.

Spoštujte svobodo vseh državljanov in upoštevajte, da morajo biti skupnega dobra deležni vsi člani družbe. Vsakomur dajte možnost, da dvigne svoje življenje na višjo raven, brez povzdigovanja enih na račun poniževanja drugih. Ponudite najrevnejšim odprto obzorje za njihovo bodočnost: zagotovilo plačanega in zaščitenega dela, dostop do enakega izobraževanja, kajti to, kar je pravično, bo prineslo luč v njihova življenja, spremenilo njihovo razpoloženje ter jim olajšalo iskanje Boga in višjih resničnosti. Otroci moje duše, ne pozabite pa, da je najbolj žalostna izmed vseh bednosti duhovna revščina, pomanjkanje nauka in udeležbe pri Kristusovem življenju.

Zakon je božja pot na zemlji

Hčere in sinovi moji, supernumerariji, sedaj pomislim na vaše domove, na vaše družine, ki so vzklile iz tistega sacramentum magnum⁸⁹ svetega zakona. V času, ko še vedno traja uničevanje družine, ki ga je povzročilo preteklo stoletje, smo prišli mi, da prinesemo hrepenenje po svetosti v to krščansko celico družbe.

Vaš prvi apostolat je doma. Izobraževanje, ki vam ga nudi Opus Dei, vas spodbuja, da cenite lepoto družine, nadnaravno nalogo ustvarjanja dóma, vir posvečevanja, ki se skriva v zakonskih dolžnostih. Istočasno z zavedanjem o veličini vašega zakonskega poklica – da, poklica! – pa čutite posebno spoštovanje in globoko ljubezen do popolne čistosti, za katero veste, da je višja od zakonske zveze,⁹⁰ in se zato resnično veselite, kadar se kateri izmed vaših otrok po Gospodovi milosti oklene te druge poti, ki ni žrtev: je izbira, storjena po božji dobroti, razlog za sveti ponos, veselo služenje vsem iz ljubezni do Jezusa Kristusa.

Običajno se v šolah, tudi če jih vodijo redovniki, mladine ne vzgaja tako, da bi cenila dostojanstvo in snažnost zakonske zveze. To vam ni neznano. Pogosto se zgodi, da mladim, ki zaključujejo srednjo šolo, na duhovnih vajah ponujajo več snovi za razmislek o njihovem morebitnem redovnem poklicu kot pa o usmeritvi v zakonsko zvezo; in še vedno nekateri ljudje omalovažujejo zakonsko življenje, ki se lahko mladim zdi kot nekaj, kar Cerkev zgolj tolerira.

V Opus Dei smo vedno ravnali drugače. Poleg jasne potrditve, da je popolna čistost nekaj višjega od zakonskega stanu, smo izpostavili zakonsko zvezo kot božjo pot na zemlji. Da smo se držali tega načela, se je izkazalo kot prava izbira: resnica je namreč vedno osvobajajoča in v mladih srcih je obilo velikodušnosti, s katero se kakor na krilih dvignejo nad meso, potem ko jim je dana svoboda, da izberejo Ljubezen.

Mi se ne bojimo človeške ljubezni, svete ljubezni naših staršev, ki jo je Gospod uporabil za to, da nam je dal življenje. To ljubezen blagoslavljam z obema rokama. Nedopustno bi bilo, če bi kdo od mojih sinov ali hčera ne gojil velikega spoštovanja do svetega zakramenta zakonske zveze. Zato brez strahu prepevamo pesmi o čisti človeški ljubezni, ki so tudi stihi človeške ljubezni, zveneči po božje;⁹¹ in tisti, ki smo se odrekli tej zemeljski ljubezni zaradi Ljubezni, nismo samotarji, pač pa je naše srce polno življenja.

Vam, moje hčere in sinovi, ki vas je Bog poklical, da si ustvarite dom, pravim: imejte se radi, ohranjajte vedno tisto hrepenečo ljubezen, ki ste jo čutili drug do drugega v času zaroke. Klavrno predstavo o zakonu, ki je ideal in poklicanost, ima, kdor misli, da je veselja konec, ko se začnejo težave in neprilike, ki jih življenje prinaša s seboj.

Ravno takrat se ljubezen okrepi, postane močnejša od smrti: fortis est ut mors dilectio.⁹² Hudourniki stisk in bridkosti ne zmorejo pogasiti resnične ljubezni; žrtev, ki jo velikodušno delite drug z drugim, vas še bolj združuje – aquae multae non potuerunt extinguere caritatem⁹³ – in številne težave, telesne ali duševne, ne bodo mogle pogasiti vaše ljubeznivosti.

Vaša zakonska zveza bo običajno zelo rodovitna. Če pa vam Bog ne nakloni otrok, boste svoje moči močneje posvetili apostolatu, kar vam bo prineslo čudovito duhovno rodovitnost. Gospod navadno okrona krščanske družine s krono otrok, sem vam večkrat dejal. Vedno jih sprejemajte z veseljem in hvaležnostjo, saj so dar in blagoslov od Boga ter dokaz njegovega zaupanja.

Zmožnost porajanja je kakor udeležba pri stvariteljski moči Boga, tako kot je razum kakor iskrica luči božjega uma. Ne zapirајte izvirov življenja. Brez strahu! Tiste teorije, ki skušajo z lažnimi ekonomskimi, socialnimi ali znanstvenimi razlogi utemeljiti potrebo po omejevanju rojstev, so zločinske – in niso ne krščanske ne človeške –, saj ne zdržijo nikakršne analize. To je strahopetnost, hčere in sinovi moji; strahopetnost in želja, da bi upravičili, kar je neupravičljivo.

Obžalovanja vredno je, da te ideje pogosto izvirajo iz kazuistike, ki jo širijo duhovniki in redovniki, ki se nepremišljeno vmešavajo tam, kamor jih nihče ni poklical, pri čemer včasih kažejo bolestno radovednost in dokazujejo, da imajo med drugim le malo ljubezni do Cerkve, saj je Gospod hotel postaviti zakrament zakonske zveze kot sredstvo za rast in širjenje svojega skrivnostnega telesa.

Ne dvomite o tem, da zmanjšanje števila otrok v krščanskih družinah privede do zmanjšanja števila duhovniških poklicev in duš, ki bi hotele vse življenje posvetiti služenju Jezusu Kristusu. Sam sem videl precej zakonskih parov, ki jim je Bog dal le enega otroka in so bili dovolj velikodušni, da so ga izročili Bogu. A takih, ki tako ravnajo, ni veliko. V številčnih družinah je laže razumeti veličino božjega poklica in med njihovimi otroki so duše za vse stanove in poti.

Vi bodite velikodušni, čutite veselje in moč številčnih družin. Zakonskim parom, ki nočejo imeti otrok, pravim, da je to sramota: Če nočete imeti otrok, bodite vzdržni! Mislim, in to iskreno povem, da ni krščansko svetovati zakoncem, naj bodo vzdržni v obdobjih, ko je narava ženi dala zmožnost porajanja.⁹⁴

V kakšnem konkretnem primeru, vedno v soglasju z zdravnikom in duhovnikom, se to more in celo mora dopustiti. Ne sme pa se to priporočati kot splošno pravilo. Z zelo ostrimi besedami⁹⁵ sem vam dejal, da bi mnogi od nas šli pljunit na grob svojih staršev, če bi izvedeli, da smo prišli na svet proti njihovi volji, da nismo bili sad njihove čiste ljubezni. Hvala Bogu se večinoma lahko Gospodu zahvalimo, da smo se rodili v krščanski družini, kateri v veliki meri dolgujemo svoj poklic.

Spominjam se, da je eden od mojih sinov v neki državi, kjer so bile zelo razširjene teorije o omejevanju rojstev, nekomu, ki ga povprašal o tej temi, v šali odgovoril: Na ta način bodo v kratkem času na svetu ostali samo še črnci in katoličani.⁹⁶ Toda tega ne razumejo katoličani v državah, kjer so v manjšini, ker se ne poglabljajo v to dejstvo – ki ima globoke teološke temelje –, da je krščanski zakon sredstvo, ki ga je Gospod po svoji običajni previdnosti določil za to, da bi dal rast božjemu ljudstvu.

Nasprotno pa se sovražniki Kristusa – ki so bolj prekanjeni – zdijo, kot da imajo več zdrave pameti, in tako se v deželah s komunističnim režimom vedno bolj priznava pomen zakonov v duhu življenja in človekove ustvarjalne energije, ki jih oni vključujejo kot odločilne dejavnike v svoje ideološke in politične načrte.

Svetli in veseli domovi

V vaših domovih, ki sem jih vedno opisoval kot svetle in vesele, se bodo vaši otroci vzgajali v nadnaravnih in človeških krepostih, v vzdušju svobode in vesele daritve. Koliko poklicev bo prišlo v Delo iz teh domov, ki sem jih imenoval apostolske šole Opus Dei! Ena od velikih in pogostih radosti mojega življenja je, ko zagledam obraz, ki me spomni na nekega fanta, ki sem ga spoznal pred mnogimi leti. Ti, ga vprašam, kako ti je ime? Si sin tega in tega? In razveselim se ter se zahvaljujem Bogu, ko mi odgovori pritrdilno.

Skrivnost zakonske sreče je v vsakdanjem življenju: v odkrivanju skritega veselja, ki se nahaja v vračanju domov; v vzgajanju otrok; v delu, pri katerem sodeluje vsa družina; tudi v izkoriščanju vseh napredkov, ki nam jih ponuja civilizacija, da bi dom postal prijeten – brez česarkoli, kar bi dišalo po samostanu, saj bi to bilo nenormalno –, da bi bila vzgoja učinkovitejša in življenje preprostejše.

Vi boste s svojim pristopom pripomogli tudi k temu, da bodo tiste redke družine, ki ne razumejo poti nekaterih mojih otrok v predanosti in služenju Bogu, naposled Gospodu hvaležne za to neprecenljivo dobroto, da so bile poklicane postati očetje in matere božjih otrok v njegovem Delu. Nikoli niso pomislili, da bi lahko njihovi otroci svoje življenje posvetili Bogu, in so zanje snovali drugačne načrte, ki so bili daleč od te izročitve, ki je niso pričakovali in ki je porušila njihove marsikdaj plemenite, a zemeljske projekte. Kakorkoli že, moja izkušnja – ki zdaj ni več kratka – kaže, da se starši, ki niso z veseljem sprejeli poklica svojih otrok, sčasoma vdajo, se približajo življenju pobožnosti, Cerkvi, in nazadnje vzljubijo Delo.

Po božji milosti je kljub pravkar omenjenim pomislekom vedno več družin – staršev, bratov in sester, sorodnikov –, ki se na poklic odzovejo nadnaravno in krščansko; ki ponudijo tudi svojo pomoč, zaprosijo za sprejem kot supernumerariji ali so vsaj dobri sodelavci.

Ko govorim z materami in očeti svojih otrok, jim navadno rečem: Vaše starševsko poslanstvo se ni končalo. Pomagati jim morate, da postanejo sveti. Kako? Tako, da ste sveti vi sami. S tem ko jim pomagate, ko mi pomagate, da postanejo sveti, izpolnjujete starševsko dolžnost. Dovolite mi, da vam to povem: ponos in krona Opus Dei ste vi, družinske matere in očetje, s koščki vaših src, ki so predani služenju Cerkvi.

Pogum pri izpolnjevanju našega poslanstva

Naj zaključim, moje predrage hčere in sinovi. Pisal sem vam nekoliko drzneje, da bi vas spomnil na to, kar že veste,⁹⁷ čeprav vem za vaše prizadevanje, da bi bili zvesti Gospodovemu klicu.

Pogumno izpolnjujte svoje poslanstvo, brez strahu, da bi se zavezali, da bi se izpostavili, kajti ljudje se hitro ustrašijo tega, da bi uveljavljali svojo svobodo. Raje imajo, da jim drugi dajo že pripravljene formule za vse. To je paradoks, toda ljudje iz strahu pred tveganjem pogosto zahtevajo pravila in se s tem odrečejo svobodi.

Opus Dei vas vzgaja, da bi bili – vsak v svojem okolju – možje in žene, ki so iniciativni, zavzeti, ki so korak pred drugimi. Na to vzgojo morate odgovoriti s svojim pogumom in prizadevnostjo. Brez te vaše odločnosti bi bilo tudi obilje duhovnih sredstev brez koristi. Spomnite se tistega napisa, ki je bilo nekoč vrezano na marsikaterem starem bodalu: Ne zanašaj se name, če ti v srcu manjka poguma.

Bodite odločni, vztrajni, trdovratni, kajti noben »ne« ni dokončen. Bodite zelo razumevajoči do vseh, pri čemer si prizadevajte zlasti za edinost katoličanov. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate,⁹⁸ je dejal sveti Pavel. Zato se moramo katoličani med seboj poznati in se imeti radi.

Vsem ljudem dajajte zgled svoje krščanske strogosti in svoje daritve. Gospod nam je rekel: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi.⁹⁹ On, otroci moji, nam je dal začutiti rodovitnost tega, da smo poteptani, zdrobljeni v stiskalnici kakor grozdje, da bi postali Kristusovo vino!

V vsakem trenutku bodite mirni – ne nasilni, ne napadalni, ne razdražljivi – s tisto mirnostjo, z načinom ravnanja, ki zahteva udejanjanje kardinalnih kreposti. Živo zavedanje našega božjega otroštva vam bo dalo to mirnost, kajti ta značilna poteza našega duha se je rodila skupaj z Delom in leta 1931 je dobila konkretno obliko:¹⁰⁰ v človeško gledano težkih trenutkih, ko sem kljub vsemu imel gotovost nemogočega – tega, kar danes zrete kot že uresničeno –, sem začutil delovanje Gospoda, ki je s silovitostjo nečesa nujno potrebnega dal, da v mojem srcu in na mojih ustnicah vznikne ta nežni vzklik: Abba! Pater! Bil sem na ulici, na tramvaju. Ulica ni ovira za naš kontemplativni dialog; vrvež sveta je za nas kraj molitve. Verjetno sem takrat molil na glas in ljudje so me morali imeti za norega: Abba! Pater! Kakšno zaupanje, kakšen oddih in kakšen optimizem vam bo sredi težav prinašalo dejstvo, da se čutite sinove in hčere nekega Očeta, ki vse ve in vse zmore.

Otroci moji, spodbujam vas, da še bolj napredujte in si prizadevajte živeti v miru, držati se svojih opravil in delati s svojimi rokami, kakor smo vam naročili, da bi tako spodobno živeli pred tistimi, ki so zunaj, in bi ne potrebovali nikogar. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih.¹⁰¹

Iz vsega srca vas blagoslavlja vaš oče.

Rim, 9. januar 1959