75

Kristjanova vojna nima konca, ker je notranje življenje nenehno začenjanje in ponovno začenjanje, kar onemogoča ošabno mišljenje, da smo že dosegli popolnost. Na naši poti bo neizogibno veliko težav; če ne bi naleteli na ovire, bi ne bili bitja iz mesa in kosti. Vedno nas bodo strasti tlačile navzdol in vedno se bomo morali braniti proti tem bolj ali manj silovitim blodnjam.

Spoznati v telesu in duši želo napuha, čutnosti, nevoščljivosti, lenobe, želje po podjarmljenju drugih, bi ne smelo biti odkritje za nas. To je staro zlo, sistematično podprto z našimi osebnimi izkušnjami; to je izhodišče in običajno okolje za zmago v teku do Očetove hiše, v tem notranjem športu. Zato uči sveti Pavel: Jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim.

Če naj kristjan začne ali nadaljuje ta boj, ne sme čakati na zunanje znake ali na ugodne občutke. Duhovno življenje ni stvar čustev, ampak Božje milosti, volje, ljubezni. Vsi Kristusovi učenci so zmogli slediti Jezusu na dan njegovega zmagoslavja v Jeruzalemu, skoraj vsi pa so ga zapustili ob uri sramote na križu.

Za pravo ljubezen moramo biti močni, vdani, v srcu globoko zasidrani v veri, upanju in ljubezni. Samo površinska lahkotnost muhasto spreminja cilj svojih ljubezni, ki niso ljubezni, temveč egoistični nadomestki. Kjer je ljubezen, je tudi celovitost: sposobnost izročanja, daritve, odpovedi, skupaj z mukami nasprotovanja, sreča in veselje. Veselje, ki nam ga nič in nihče ne bo mogel odvzeti.

Na tej tekmi ljubezni nas ne smejo užalostiti padci, tudi najgloblji ne, če se z obžalovanjem in dobrim sklepom obrnemo k Bogu pri zakramentu sprave. Kristjan ni obsedenec, ki bi skušal prikazati brezhibno kartoteko. Našega Gospoda Jezusa Kristusa zelo ganeta Janezova nedolžnost in zvestoba, po Petrovem padcu pa se razneži ob njegovem kesanju. Jezus razume našo krhkost in nas priteguje k sebi kot po klancu navzgor; želi si, da bi znali vztrajati v prizadevanju, da bi se povzpeli vsak dan malo više. Išče nas, kot je poiskal učenca na poti v Emavs, jima stopil naproti; kot je poiskal Tomaža in mu pokazal rane na rokah in strani ter mu rekel, naj položi svojo roko vanje. Jezus Kristus vedno čaka, da se vrnemo k njemu, ravno zato, ker pozna našo šibkost.

Navedki iz Svetega pisma
Ta točka v drugem jeziku