Ta knjiga je bila kot prvo postumno delo svetega Jožefmarija prvič izdana leta 1977. Vsebuje 18 homilij. Njihov cilj je, da človeku pomagajo živeti prijateljstvo z "Bogom, ki je bralcu blizu", pri čemer so izhodiščna točka človeške in nadnaravne kreposti.

To so homilije, v katerih pisec krščanske kreposti jemlje za vodilno nit svojega sinovskega pogovora z Bogom. V spremni besedi blaženi Álvaro del Portillo pravi, da te homilije "vsebujejo nauk, ki je živet, v katerem je globina teologa združena z evangeljsko prosojnostjo dobrega dušnega pastirja."

"V tem drugem zvezku pridig," nadaljuje blaženi Álvaro del Portillo, "smo zbrali nekaj besedil, ki so bila izdana, ko je bil msgr. Escrivá še med nami, na tem svetu, ter nekatere druge tekste izmed mnogih, ki jih je pustil za kasnejšo objavo, saj je delal brez naglice in brez premora."

"Teh osemnajst pridig začrtuje obzorje osnovnih človeških in krščanskih kreposti za nekoga, ki želi od blizu slediti Učiteljevim korakom. […] Z msgr. Escrivájem beseda postane pogovor z Bogom – molitev – ne da bi prenehala biti prisrčno kramljanje v uglašenosti z nemirom in upi njegovih poslušalcev. Te pridige so torej kateheza o krščanskem nauku in življenju, kjer se obenem govori o Bogu in z Bogom; morda je v tem skrivnost njegove sporočilne moči, saj se vselej obrača k Ljubezni, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti."

"Skupaj s preprostostjo izstopa v teh besedilih stalna spremljava strastne, prekipevajoče ljubezni. […] Pot proti svetosti, ki nam jo predlaga msgr. Escrivá, se opira na globoko spoštovanje svobode. Ustanovitelj Opus Dei uživa ob besedah svetega Avguština, s katerimi hiponski škof zatrjuje, da je Bog ‘presodil, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno’."