Uboštvo

Ne pozabi: tisti, ki potrebuje manj, ima več. — Ne ustvarjaj si potreb.

Osvobodi se posvetnih dobrin. — Ljubi in živi duhovno uboštvo: zadovolji se s tem, kar zadošča za trezno in zmerno življenje.

— Sicer ne boš nikoli apostol.

Pravo uboštvo ne pomeni, da ničesar nimaš, temveč da na to nisi navezan: da se prostovoljno odpoveš gospodovanju nad stvarmi.

— Zato so nekateri revni ljudje v resnici bogati. In obratno.

Če si božji človek, si toliko prizadevaj za zaničevanje bogastva, kot si posvetni ljudje prizadevajo, da bi ga imeli.

Kakšna nagnjenost k zemeljskim stvarem!

— Kmalu ti bodo ušle iz rok; kajti bogataš svojega bogastva ne more nesti s sabo v grob.

Nimaš duha uboštva, če zase ne izbereš slabšega, ko izbiraš, ne da bi te kdo videl.

“Divitiae, si affluant, nolite cor apponere.”

— Če raste bogastvo, ne navezuj nanj srca. — Pač pa ga uporabljaj velikodušno. Junaško, če je potrebno.

— Bodi ubog v duhu.

Uboštva ne ljubiš, če ne ljubiš tega, kar uboštvo prinaša.

Koliko svetih sredstev ima uboštvo! — Se spominjaš? V času gospodarske stiske si neki apostolski ustanovi dal vse svoje premoženje do zadnjega beliča.

— In rekel ti je božji duhovnik: “Tudi jaz ti bom dal vse, kar imam.” — Pokleknil si. In … “Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha naj pride nadte in nad tabo vedno ostane,” se je zaslišalo.

— Še vedno si prepričan, da si bil dobro poplačan.