Med Jezusovimi učenci je bila zastopana celotna družba tistega časa: za njim so hodili tako preprosti ljudje iz ljudstva kot tudi vplivne osebnosti. Večkrat sem izpostavil tista dva učenca: Nikodema, ki je bil učitelj postave in pomemben mož, morda člana vélikega zbora, ter Jožefa iz Arimateje, bogatega predstavnika laične aristokracije z vrhovnega sodišča v Jeruzalemu. Delovala sta diskretno in tiho, v javnem življenju sta se trdno držala ukazov svoje vesti,³⁰ v težkih trenutkih pa sta bila brez ovinkarjenja pogumna in drzna.³¹ Vedno sem menil – in vam tudi povedal –, da bi ta dva moža, če bi živela danes, zelo dobro razumela poklic supernumerarijev v Opus Dei.

Enako kot med prvimi Jezusovimi učenci je tudi med našimi supernumerariji navzoča vsa sedanja družba in tako bo tudi v prihodnosti: intelektualci in poslovneži; strokovnjaki in obrtniki; podjetniki in delavci; ljudje iz sveta diplomacije, trgovine, podeželja, financ in književnosti; novinarji, gledališčni, filmski in cirkuški ustvarjalci, športniki. Mladi in starejši. Zdravi in bolni. Dezorganizirana organizacija, kot je življenje samo, čudovita; resnična in pristna specializacija apostolata, kajti vsi človeški poklici – čisti, dostojni – postanejo apostolski, božji.

Zanimajo nas ljudje vseh strokovnih poklicev in zaposlitev, vseh družbenih položajev, najrazličnejših situacij, do katerih prihaja ali lahko pride v tem prepletu vzajemnih storitev, kar je človeška družba. V ves ta sklop živih medsebojnih odnosov mora namreč prodreti Kristusov kvas.