Zgodilo se je, da so v teh enaintridesetih letih nekateri na naše delo gledali z ljubosumjem; drugi pa z bolj malo naklonjenosti, ker ne gojijo naklonjenosti do Cerkve, ki ji služimo v dobro vseh ljudi. Bili so tudi taki – na srečo redki –, ki zaradi svoje klerikalne miselnosti niso sposobni razumeti bistveno laičnega dela mojih sinov in hčera. Bili so še drugi, ki ne vedo ali se ne želijo spomniti, da Bog, naš Gospod, naklanja svojo milost – posebno milost – dušam, ki so mu predane, in da bi pojasnili intenzivnost, obsežnost in učinkovitost apostolskih dejavnosti Opus Dei, si izmišljajo človeške, povsem lažne vzroke, kajti cilji Dela so nadnaravni, prav tako pa so tudi sredstva, ki jih uporabljamo, izključno duhovna, nadnaravna: molitev, daritev ter posvečeno in posvečujoče delo.

Nekateri niso sposobni spoštovati in razumeti osebne svobode drugih; zdijo se nepredušno zaprti za razumevanje tega, da imajo člani Opus Dei en skupen cilj, ki je izključno duhovne narave, in da soglašajo samo glede tega cilja; da so v časnih zadevah svobodni državljani, tako kot drugi laiki – njihovi sodržavljani – ter da morajo z vsemi živeti v bratskem sožitju.

Nekatere izmed teh oseb, kot že rečeno, izhajajo iz zaprtih zakristijskih okolij in so navajene, da redovniki običajno podajajo svoja mnenja v skladu z naukom svoje redovne družine ali v skladu z načinom mišljenja svojih predstojnikov; in tako, s tem predsodkom klerikalne miselnosti, so hoteli Opus Dei ali mene osebno ožigosati kot monarhista ali republikanca – če mi že niso rekli prostozidar –, zaradi dejstva, da nisem nobene duše izključil iz naše dejavnosti božjih otrok.