Miselnost služenja

Opus Dei, operatio Dei, Božje delo, zahteva od vseh svojih članov, da delajo, kajti delo je sredstvo posvečevanja in apostolata. Zato po vsem svetu na tisoče ljudi, katoličanov in nekatoličanov, kristjanov in nekristjanov, občuduje, ljubi in naklonjeno pomaga našemu Delu. In za to se zahvaljujemo Gospodu.

Med vami so tudi nekateri, ki – zato ker se čutijo usposobljeni za dejavno reševanje javnih problemov svoje domovine – z vso svobodo in osebno odgovornostjo delujejo v političnem življenju. Teh je malo: delež, kakršen je v civilni družbi običajen. In tako kot vsi drugi člani Dela v svojih časnih zaposlitvah, ko se udejstvujete na tem področju, to vedno počnete brez sklicevanja na svoje katolištvo ali na pripadnost Opus Dei, ne da bi se posluževali niti Cerkve niti Dela. Veste namreč, da niti božje Cerkve niti Dela ne smete mešati v minljive reči. Ko delate v javnem življenju, ne smete pozabiti, da si katoličani želimo družbe svobodnih ljudi – vseh z enakimi dolžnostmi in enakimi pravicami v odnosu do države –, ki pa so združeni v složnem in dejavnem prizadevanju za doseganje skupnega dobra, ob upoštevanju evangeljskih načel, ki so stalni vir cerkvenega nauka.

Imate vso pravico živeti to poslanstvo kot politiki. Če bi vam kakšna država postavljala ovire, bi jih morala postavljati tudi članom drugih združenj vernikov in potem bi iz istega razloga – zaradi pokorščine, ki so jo verniki dolžni izkazovati cerkvenim oblastem – po tej logiki enake ovire veljale za vse prakticirajoče katoličane, s čimer bi jim bila odvzeta polnost pravic in odgovornosti v civilni družbi. Krivično je obravnavati prakticirajoče katoličane kot drugorazredne državljane, vendar primerov tovrstne diskriminacije v sodobni zgodovini ne manjka.

Tisti, ki imate poklicanost za politiko, delajte brez strahu in imejte v mislih, da če tega ne bi počeli, bi storili greh opustitve. Delajte resno in strokovno, spoštujte tehnične zahteve tega vašega dela, pri tem stremite h krščanskemu služenju vsem ljudem vaše dežele ter mislite na slogo med vsemi narodi.

Simptom klerikalne miselnosti je, da so v pohvalnih besedilih – ki so jih sestavili od sveta odmaknjeni ljudje –, s katerimi liturgija slavi vladarje, ki so dosegli čast oltarja, ti povzdigovani zato, ker so svoja kraljestva vodili bolj s pobožnostjo kot pa z izvajanjem kraljevske oblasti, pietate magis quam imperio, bolj z naklonjenostjo kot s pravičnim vodenjem.

Vi, ko izpolnjujete svoje poslanstvo, delajte to s pravilnim namenom, ne da bi izgubili nadnaravni pogled, vendar ne mešajte božjega s človeškim. Počnite stvari tako, kot jih morajo početi ljudje, ne da bi izgubili izpred oči, da ima vsak red stvarstva svoja lastna načela in zakone, ki jih človek ne sme kršiti z nekakšno angelsko držo. Najslabša pohvala kateremu izmed mojih otrok je to, da rečem, da je kakor angel. Mi nismo angeli, smo ljudje.