14
Dobro veste, otroci moji, da naše apostolsko delo nima specializiranega cilja:34 ima vse specializacije, ker korenini v raznolikosti specializacij življenja samega; ker povzdiguje, dviga v nadnaravni red in spreminja v resnično delo za duše vse storitve, ki jih ljudje nudijo drug drugemu v mehanizmu človeške družbe.
V zadnjih stoletjih so aktivni redovi, ki so se hoteli približati svetu – čeprav vedno od zunaj –, poskušali specializirati svoj apostolat in prežeti s krščanskim duhom določene človeške dejavnosti: izobraževanje, dobrodelnost itd. To je bilo zaslužno delo, četudi njegov cilj marsikdaj ni bil predvsem izoblikovati ali odsevati redovnikom lastno poklicanost, ampak bolj nadomestiti pomanjkanje iniciative katoliških državljanov. Ti, morda zaradi zanemarjanja njihovega krščanskega izobraževanja, niso čutili odgovornosti za pokristjanjevanje časnih ustanov.
Toda pri tej nalogi – ki za njihovo poklicanost ni specifična, temveč je nadomestilna – so bili redovniki v prizadevanju za specializacijo omejeni, kajti številna področja človeške dejavnosti, ki so sicer plemenita in čista, so popolnoma nezdružljiva s stanom teh duš, katerih glavna skupna naloga je, da pred svetom – od katerega so se na svet način ločili – pričujejo s svojim posvečenim življenjem. Poleg tega sedanji laicizem v mnogih, celo katoliških državah postopoma izpodriva redovnike iz šol in dobrodelnih ustanov oziroma vsaj omejuje njihove dejavnosti, ki niso izključno verske.
Z apostolatom Dela laiki – brez kakršnihkoli nadomestitev,35 temveč tako, da s polnim in odgovornim zavedanjem zavzemajo specifično področje, ki jim ga je Bog določil kot kraj njihovega poslanstva v Cerkvi – opravljajo apostolat, katerega možnosti specializacije so nepredvidljive, saj se prepletajo z možnostmi človeškega dela in njegove družbene vloge. Ta apostolat je brez kakršnekoli togosti odprt za vse spremembe struktur, do katerih lahko sčasoma pride v oblikovanju družbe.
Na tem mestu ne morem mimo razmisleka, da je zelo težko, da bi redovniki čutili sekularen in običajen strokovni poklic – če bi ga imeli, bi ne bili redovniki –, in da bi bilo njihovo usposabljanje za poklicno delo nekaj težavnega, dragega, pridodanega in umetnega. Menim, da bi le redkokdo v takšnih razmerah mogel doseči povprečno strokovno raven ljudi z ulice.
»specializiranega cilja«: na področju laiškega apostolata se je več let razpravljalo, ali je bolje slediti centraliziranemu in tradicionalnemu modelu Katoliške akcije, ki je bil usmerjen v sodelovanje laikov pri različnih župnijskih dejavnostih, ali »specializiranemu« modelu, ki je stremel k vključevanju bojevitih katoličanov v reševanje socialnih problemov njihovega okolja. Za Opus Dei je po besedah njegovega ustanovitelja vsako pošteno delo ali dejavnost orodje apostolata, zato Opus Dei »ima vse specializacije«, ki so del življenja samega. (Op. ur.)
»brez kakršnihkoli nadomestitev«: Avtor želi poudariti, da je apostolat laikov Opus Dei v svetu »njihovo poslanstvo v Cerkvi« in da se uresničuje preko »sekularnega strokovnega poklica«, kot bo dejal v naslednjem odstavku. To pomeni, da ne posega v apostolat, ki ga v svetu nesebično opravljajo redovniki, niti se ne šteje za nekaj boljšega ali višjega od njihovega apostolata. Gre preprosto za drugačen apostolat, ker ne izhaja iz poklicanosti v posvečeno življenje, temveč iz krsta, po katerem Bog vsakogar kliče, da postane misijonarski učenec Jezusa Kristusa. (Op. ur.)
Dokument natisnjen iz https://escriva.org/sl/carta-29/14/ (12. Sep. 2026)