Včasih ljudje narobe razumejo razlikovanje med božjimi in cesarjevimi stvarmi,⁷⁰ ki ga je vzpostavil Gospod. Kristus je razmejil področje pristojnosti dveh oblasti, Cerkve in države, ter s tem opozoril na škodljive učinke cezarizma in klerikalizma. Položil je temelje nauka o zdravem antiklerikalizmu, ki je globoka in resnična ljubezen do duhovništva, ter postavil avtonomijo božje Cerkve in legitimno avtonomijo, ki jo uživa civilna družba glede svoje ureditve in tehničnega ustroja. Žalostno je namreč, če se vzvišeno duhovniško poslanstvo ponižuje in razvrednoti, s tem ko se vmešava v zemeljske in malovredne zadeve.

Vendar razlikovanje, ki ga je uvedel Kristus, nikakor ne pomeni, da bi morala biti vera omejena na cerkev, na zakristijo, niti da bi bilo treba človeške zadeve urejati povsem mimo božje in krščanske postave. To bi namreč bilo zanikanje vere v Kristusa, ki zahteva vdanost celotnega človeka, duše in telesa, kot posameznika in člana družbe.

Kristusovo sporočilo razsvetljuje celotno človekovo življenje, njegov izvor in njegov cilj, in ne zgolj ozko področje nekaterih subjektivnih pobožnih dejanj. Laicizem pa je zanikanje vere, ki se izraža v dejanjih, vere, ki ve, da je avtonomija sveta relativna in da je končni smisel vsega na tem svetu božja slava in odrešenje duš.