»ni krščansko svetovati«: Sveti Jožefmarija predlaga zelo visok ideal zakonskega poklica, klica k svetosti, sredi vse bolj permisivnega vzdušja, ki se je širilo v zahodni družbi v šestdesetih letih. Ne želi, da bi se periodična vzdržnost razumela kot »katoliška« kontracepcijska metoda, ki bi jo bilo mogoče uporabljati brez upoštevanja medicinskih, osebnostnih in duhovnih vidikov, ki jih takšna izbira vključuje v primeru vsakega človeka. V naslednjem odstavku zapiše, da se v konkretnih primerih to »more in celo mora dopustiti«, priporoča pa posvetovanje z zdravnikom in duhovnikom. Pomagati želi tistim, ki želijo svoj zakon živeti krščansko in sveto, istočasno pa morajo poskrbeti za razmik med rojstvi. V splošnem njegove besede sledijo pastoralnim usmeritvam in veljavni katoliški moralni praksi med letoma 1959 in 1966, v obdobju, ko je to pismo datirano in ko je bilo tudi natisnjeno, kot je razvidno iz nekaterih knjig o moralni teologiji tistih let, ki so se nahajale v osebni knjižnici svetega Jožefmarija. Ta nauk je pozneje natančneje opredelila in izpopolnila okrožnica Humanae vitae (1968) svetega Pavla VI. Humanae vitae omenja »resne razloge«, ki morajo biti prisotni, če se želi pri razmikanju rojstev uporabljati naravne metode (prim. št. 16). Hkrati pojasnjuje, da teh metod ni mogoče ločevati od »odgovornega starševstva« in kreposti čistosti. V obdobju, ko je to pismo svetega Jožefmarija izšlo, je bila odprta teološka razprava o tem vprašanju in cerkveno učiteljstvo sámo je takrat še natančno opredeljevalo svoje stališče v smeri, ki je bila že nakazana leta 1965 z dokumentom Gaudium et spes (št. 50–51) drugega vatikanskega koncila. Sedanji Katekizem Katoliške cerkve, št. 2369–2370, povzema formulacijo Humanae vitae, obogateno z učiteljstvom svetega Janeza Pavla II. (Op. ur.)

»z zelo ostrimi besedami«: Spomnimo, da je sveti Jožefmarija to pisal za ljudi, ki so dobro poznali njegov način govora, direkten in brez ovinkarjenja. Poleg tega v svojih pridigah in spisih precej pogosto uporablja hiperbolo, da bi poudaril kak nauk, na primer ko pravi, da bi prej verjel svojim duhovnim otrokom kot pa stotim soglasnim notarjem (prim. Dialog z Gospodom, št. 65), ali ko reče, da bi si raje z zobmi odgriznil jezik in ga izpljunil daleč proč, kot pa da bi koga obrekoval (citirano v: Javier Echevarría, Homilija, 20. 6. 2006, v: Romana, 42 [2006], str. 84), in lahko bi navedli še mnogo drugih primerov z veliko izrazno močjo. Gre za hiperbolične načine izražanja, pri čemer njegov namen očitno ni bil to, da bi jih jemali dobesedno. Bralec, ki bi bil seznanjen z Escrivájevo ljubeznijo do svojih staršev in bi poznal njegovo sposobnost odpuščanja in razumevanja do človeških slabosti, ki je razvidna iz njegovih spisov, začenši s tem pismom, bi lahko sklepal, da tega, kar tu pravi, ne bi nikoli uresničil. Vendar pa avtor želi uporabiti »zelo ostre besede«, da bi v bralcu vzbudil čut za dramo, ki jo doživljajo ljudje, ki odkrijejo, da so bili nezaželeni otroci. Gre za resen eksistencialni in psihološki problem, ki bremeni zlasti našo družbo, v kateri je prišlo do ogromne razširjenosti kontracepcijskih metod in abortivnih praks po t. i. spolni revoluciji, ki je bila že pred vrati, ko je sveti Jožefmarija pisal to besedilo. Tukaj želi jasno povedati, da vzor svetosti, ki ga predlaga poročenim osebam, vključuje »čisto ljubezen« med zakoncema in veliko ljubezen do otrok, brez strahu pred potomci, ki jim jih Bog želi poslati, izvzemši situacije z resnimi razlogi. (Op. ur.)

»na svetu ostali samo še črnci in katoličani«: Ta stavek je treba razumeti v zgodovinskem kontekstu uveljavljanja državljanskih pravic v Združenih državah Amerike v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko je bilo pismo napisano. To obdobje sovpada s širjenjem ukrepov za nadzor rojstev v Severni Ameriki, za katerimi so se s stališča afroameriških aktivistov skrivali rasistični nameni. Katoličani so se prav tako uprli tem ukrepom, vendar iz moralnih razlogov. Ironična fraza nekega člana Dela, ki jo navaja Escrivá, skuša izraziti posmeh do rasističnih in protipapeških predsodkov nekaterih sektorjev prebivalstva, ki so obžalovali večjo rodnost Afroameričanov in katoličanov. Sveti Jožefmarija to priložnost izkoristi, da z redukcijo do absurda osmeši rasizem ter pokaže, da je takšno stališče nesmiselno, kot je nesmiselna tudi kakršnakoli diskriminacija iz rasnih ali verskih razlogov.

Sredi šestdesetih let je bilo v Ameriki normalno za Afroameričane uporabljati izraz »črnec« (»negro«, množina »negroes«). Sam Martin Luther King ml., Malcolm X in drugi protirasistični aktivisti so ga brez zadržkov uporabljali, sprejemljiv pa je bil tudi za splošno javno mnenje, kar je razvidno iz knjige Roberta Penna Warrena Who Speaks for the Negro?, New York, Random House, 1965, ki je iz istega časa kot to pismo in v kateri so zbrani intervjuji z glavnimi voditelji gibanja za državljanske pravice.

Leta 1972 je neki Afroameričan vprašal Escrivája, kako bi lahko izboljšal apostolat med ljudmi svoje rase (fant je dobesedno rekel »apostolat med črnci« [apostolado con los negros]; ta izraz v španščini takrat ni imel slabšalnega pomena, kakršnega ima sedaj zlasti v drugih jezikih). Sveti Jožefmarija je odgovoril: »Glej, sin moj, pred Bogom ni ne črncev ne belcev: vsi smo enaki, vsi enaki! Rad te imam iz vsega srca, tako kot imam rad tega in onega in vse. Treba je preseči rasno bariero, ker bariere ni! Vsi smo iste barve: barve božjih otrok«, Zapis srečanja, 3. 4. 1972, v: Crónica (1972), 5. zvezek, str. 106–107. (Op. ur.)