Vaše apostolsko delo, otroci moji, ni cerkvena naloga.⁷³ In čeprav samo po sebi ni neprimerno, da nekateri med vami sodelujete v združenjih vernikov, to ne bo nekaj običajnega, kajti posebni apostolat, na katerega vas pripravlja Delo – ki ga Bog od nas hoče – nima konfesionalnega pridiha.⁷⁴

Na ta diskreten način živimo neko čudovito skupno ponižnost, saj med tihim delom, brez postavljanja z uspehi ali zmagami – vendar, ponavljam, brez skrivnostnosti in tajnosti, ki je za služenje Bogu ne potrebujemo – ostajate neopaženi med drugimi katoliškimi verniki – saj to tudi ste: katoliški verniki –, ne da bi želi aplavze za dobro seme, ki ga sejete.

Vseeno pa nekateri, zlasti na podeželju – kjer bi bilo drugačno ravnanje morda nenavadno – lahko delujete v bratovščinah in drugih župnijskih apostolskih dejavnostih ter jih skušate spodbujati, poživljati, vendar običajno brez zasedanja uradnih funkcij. Zato tisti, ki vodijo združenja vernikov, v katerih je – na žalost – navzoče stremljenje po monopolnemu položaju, nimajo razloga za strah, da jim bomo odvzeli njihovo ekskluzivistično diktaturo, saj menimo, da so za takšno delo dovolj oni sami. Mi moramo delovati na naš lasten, precej drugačen način.

A kot verni kristjani, kar tudi ste, če okoliščine in večja apostolska učinkovitost ne narekujejo česa drugega, bodite navzoči pri javnem bogoslužju, ki ga mora družba kot taka izkazovati Gospodu. Tolikokrat sem trpel ob pogledu na obredne prireditve, na katerih je manjkala skupnost, na katerih ni bilo videti družine, božjega ljudstva. Prepričan sem, da če boste zvesti, potem bo to javno bogoslužje postalo trezna in dostojna resničnost, brez pompa in skrajnosti, ki ga marsikdaj spremenijo v nekaj pitoresknega.