Ne smete si – to bi bila nedopustna lagodnost – zatiskati oči pred to stvarnostjo. Ne zato, da bi zapadli v medel in nedejaven pesimizem, ampak da bi se vneli in bili polni svete neučakanosti Jezusa Kristusa, ki je z naglim korakom hodil pred svojimi učenci – praecedebat illos Iesus¹⁴ – na svoji poslednji poti v Jeruzalem, da bi bil krščen s krstom, h kateremu ga je nenehno gnal njegov duh.¹⁵

Naj na vaših ustnicah in v vaših dušah vselej vlada odločna, mladostna in pogumna trditev: Possumus!¹⁶ Moremo! – kadar začutite Gospodovo vabilo: Ali morete piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščeni s krstom, s katerim sem jaz krščen?¹⁷

Božji otrok v njegovem Delu, čeprav je vedno miren v vedrosti svojega božjega otroštva, ne more ostati ravnodušen do sveta, ki ni krščanski, ki ni niti človeški. Mnogi ljudje namreč še niso dosegli tistih življenjskih razmer – v časnem redu –, ki omogočajo razvoj duha, in so kakor otopeli za vse, kar ni telesno. Zanje veljajo besede Svetega pisma: so živalski ljudje, ki nimajo duha.¹⁸ V teh ubogih dušah se izpolnjuje tisto, kar je obžaloval sveti Pavel: Animalis autem homo non percipit ea quae sunt Spiritus Dei,¹⁹ kajti ta uboga bitja ne vidijo duhovne luči, ne razločijo stvari, ki prihajajo od božjega duha.