Vi boste s svojim pristopom pripomogli tudi k temu, da bodo tiste redke družine, ki ne razumejo poti nekaterih mojih otrok v predanosti in služenju Bogu, naposled Gospodu hvaležne za to neprecenljivo dobroto, da so bile poklicane postati očetje in matere božjih otrok v njegovem Delu. Nikoli niso pomislili, da bi lahko njihovi otroci svoje življenje posvetili Bogu, in so zanje snovali drugačne načrte, ki so bili daleč od te izročitve, ki je niso pričakovali in ki je porušila njihove marsikdaj plemenite, a zemeljske projekte. Kakorkoli že, moja izkušnja – ki zdaj ni več kratka – kaže, da se starši, ki niso z veseljem sprejeli poklica svojih otrok, sčasoma vdajo, se približajo življenju pobožnosti, Cerkvi, in nazadnje vzljubijo Delo.

Po božji milosti je kljub pravkar omenjenim pomislekom vedno več družin – staršev, bratov in sester, sorodnikov –, ki se na poklic odzovejo nadnaravno in krščansko; ki ponudijo tudi svojo pomoč, zaprosijo za sprejem kot supernumerariji ali so vsaj dobri sodelavci.

Ko govorim z materami in očeti svojih otrok, jim navadno rečem: Vaše starševsko poslanstvo se ni končalo. Pomagati jim morate, da postanejo sveti. Kako? Tako, da ste sveti vi sami. S tem ko jim pomagate, ko mi pomagate, da postanejo sveti, izpolnjujete starševsko dolžnost. Dovolite mi, da vam to povem: ponos in krona Opus Dei ste vi, družinske matere in očetje, s koščki vaših src, ki so predani služenju Cerkvi.