Poglejte sedaj tiste narode, ki so dosegli skorajda neverjeten razvoj kulture in napredka; ki so v nekaj letih dosegli občudovanja vreden tehnični razvoj, ki jim zagotavlja visoko raven materialnega življenja. Njihove raziskave – čudovito je, kako Bog pomaga človeškemu razumu – bi jih morale spodbuditi, da se približajo Bogu, kajti kolikor so resnične in dobre, izhajajo od Boga in vodijo k Njemu.

Vendar ni tako: niti oni, kljub svojemu napredku, niso bolj človeški. Ne morejo biti, kajti brez božje razsežnosti je človekovo življenje – ne glede na to, kolikšno materialno popolnost doseže – živalsko življenje. Šele ko se človek odpre verskemu obzorju, doseže vrhunec v svojem prizadevanju, da se loči od živali. Religija v nekem smislu pomeni največji upor človeka, ki noče biti žival.

Na ravni religije, moje hčere in sinovi, ni napredka, ni možnosti za izboljšanje. Vrhunec tega napredka se je že zgodil: to je Kristus, alfa in omega, začetek in konec.²⁰ Zato v duhovnem življenju ni mogoče ničesar izumiti; preostane nam le boj za poistovetenje s Kristusom, da postanemo drugi Kristusi – ipse Christus –, da se zaljubimo v Kristusa in živimo iz njega, ki je isti včeraj, danes in bo isti na veke: Iesus Christus heri et hodie, ipse et in saecula.²¹ Ali razumete, zakaj vam vedno znova ponavljam, da nimam drugega recepta, ki bi vam ga lahko dal, razen tega: osebna svetost? Ni ničesar drugega, otroci moji, ni ničesar drugega.