Ko že razpravljamo o tej temi, vam želim povedati, da – žal – ni resnično, kar pravijo tisti, ki govorijo o naših dejavnostih na področju gospodarstva, saj te komajda obstajajo. Njihov obseg je povsem normalen za življenje in razvoj številčne in revne družine. Bog daj, da bi jih bilo tisočkrat več!

Vsako združenje – katerekoli vrste – mora upravljati z gmotnimi sredstvi, da bi uresničilo svoj cilj. Škoda, da nimajo prav, ko tako godrnjajo čez nas! A tudi v tem primeru – če bi imeli prav – bi Opus Dei še vedno bil reven, kot tudi vedno bo; ker mora po vsem svetu vzdrževati ogromno apostolskih dejavnosti, ki ustvarjajo izgubo; ker se morajo njegovi člani vse življenje izobraževati, in za to je potreben denar; ker mora poskrbeti za bolne in ostarele člane; ker bomo vedno in vsak dan v večji meri imeli to blagoslovljeno breme gmotne pomoči staršem članov Opus Dei, ki so stari ali bolni in potrebujejo pomoč za preživetje, itd.

V vsakem primeru bomo te ekonomske dejavnosti, če se pojavijo – in pojaviti se morajo čim prej –, vedno izvajali tako, da spoštujemo državne zakone ter plačujemo prispevke in davke kakor najvzornejši državljan. Ne želimo, to ni naš način, živeti od privilegijev.