Svoboda

Svoboda, otroci moji. Nikoli ne pričakujte, da vam bo Delo dajalo napotke v časnih zadevah. Kdor bi skušal nasilno posegati v svobodo, ki jo Delo daje svojim otrokom, in s tem iti preko osebnosti, ki jo ima vsak izmed božjih otrok v Opus Dei, ta ne bi imel mojega duha.

Vi ste – prostovoljno – tisti, ki morate na podlagi prejetega izobraževanja imeti razvito občutljivost, da se spontano odzivate na človeške probleme, na negotove družbene okoliščine, ki jih je treba nasloviti s poštenimi merili. Na vas skupaj z vašimi sodržavljani je, da pogumno prevzemate to tveganje iskanja človeških in krščanskih rešitev – tistih, ki jih prepoznate po vesti: ni namreč ene same rešitve – za časna vprašanja, ki se pojavijo na vaši poti.

Zaman bi namreč pričakovali, da vam bo Delo ponudilo že izdelane rešitve: to se ni zgodilo, se ne dogaja in se nikoli ne bo moglo zgoditi, saj je v nasprotju z našo naravo. Opus Dei ni paternalističen; ta beseda je sicer dvoumna in tukaj jo uporabljam v slabšalnem pomenu. Vaši direktorji zaupajo v vašo sposobnost odzivanja in pobude, ne vodijo vas za roko. Na duhovni ravni pa do vas gojijo očetovska, materinska (!) čustva, čustva dobrega paternalizma.

Zato je nemogoče, da bi v naročju družbe tvorili tisto, čemur danes rečejo vplivna skupina, ravno zaradi svobode, ki jo uživamo v Opus Dei. Kakor hitro bi direktorji namreč podali konkretno stališče v zvezi s kako časno zadevo, bi se upravičeno uprli preostali člani Dela, ki razmišljajo drugače. Znašel bi se pred žalostno dolžnostjo, da blagoslovim in pohvalim tiste, ki bi odločno zavračali pokorščino – v najkrajšem času bi morali o zadevi obvestiti regionalne vodje ali očeta –, ter s svetim ogorčenjem okaram direktorje, ki bi poskušali uveljavljati neko oblast, ki je ne morejo imeti. Resno grajo bi zaslužili tudi tisti moji otroci, ki bi – v imenu svoje lastne svobode – poskušali omejevati legitimno svobodo svojih bratov ter vsiljevati kako osebno mnenje v zadevah, ki so časne narave oziroma prepuščene prosti presoji.

Tisti, ki trmasto ugovarjajo, češ da to ni jasno vidno, in si izmišljajo skrivnosti, ki nikoli niso obstajale in nikoli ne bodo potrebne, to zagotovo počnejo ex abundantia cordis, saj sami ravnajo na tak način. Nikoli pa ne bodo mogli, tako kot mi, hoditi z dvignjenim čelom in pogledati drugim v oči z jasnim pogledom. Mi namreč nimamo ničesar skrivati, četudi ima vsakdo svoje osebne slabosti, s katerimi se spopada v svojem notranjem življenju.