Na Kristusu utemeljeni optimizem

Naš optimizem ni nespameten in domišljav optimizem: je realizem. Zato ne moremo prezreti prisotnosti zla v svetu in ne moremo ne čutiti nujne odgovornosti, ki jo imamo, ker nas je Kristus sklical, da bi z Njim bojevali njegovo čudovito bitko ljubezni in miru.

Že pred mnogimi leti sem na nekih duhovnih vajah za vaše brate opozarjal na stanje sveta, ki se od takrat ni dosti spremenilo. Uporabil sem nazorno prispodobo in jim dejal, naj motrijo tisti rdeči madež, ki se naglo širi po zemlji, ki uničuje vse, ki hoče uničiti vse do najmanjšega čuta za nadnaravno. In napredovanje drugega, silno velikega vala čutnosti – oprostite mi – imbecilnosti, kajti ljudje težijo k temu, da bi živeli po živalsko.

Nadalje sem jim spregovoril, da je poleg tega opaziti še drugo barvo, ki se širi in širi, zlasti v latinskih deželah, drugod pa na bolj hinavski način: antiklerikalno vzdušje – v smislu slabega antiklerikalizma –, ki poskuša Boga in Cerkev odriniti na dno zavesti oziroma, če povemo drugače in bolj jasno, hoče Boga in Cerkev odriniti v zasebnost, ne da bi se dejstvo, da nekdo ima vero, pokazalo v javnem življenju. Ne pretiravam: te tri nevarnosti so stalne, očitne, agresivne.