Ne obstanite pri idealizmih: bodite realisti. Tako velike stvari gledate, tako obsežno polje za delo, toliko dejavnosti in toliko možnosti, da ste po tem zrenju morda že zadovoljni in pozabite na konkretne reči – hodie, nunc⁶⁴ –, zaradi katerih bo postalo mogoče, da se vse to nekega dne uresniči.

Sredi tega prelepega boja ostanite mirni. Spletkarsko vznemirjanje je škodljivo. Corripite inquietos,⁶⁵ je Pavel opominjal krščansko skupnost v Solunu. Slišimo namreč, jim je dejal, da nekateri med vami živijo neurejeno, da nič ne delajo, ampak se ukvarjajo s praznimi rečmi.⁶⁶ In ponudil jim je edino zdravilo, ki ni nič drugega kot izpolnjevanje dolžnosti: ko delamo tisto, kar moramo, in smo v tem, kar delamo, dejansko uresničujemo velike božje načrte. Takšnim naročamo, nadaljuje apostol, in jih opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v miru delajo in jedo svoj kruh.⁶⁷