Zavedajte se, otroci moji, da ne dajemo prednosti nekaterim poklicem ali družbenim položajem pred drugimi.³² Vrednota, ki jo iščemo v vseh njih – brez diskriminacije, brez razredne miselnosti – je v njihovem služenju skupnosti, tako da dajemo veljavo in visoko spoštovanje tudi tistim opravilom, ki v očeh nekaterih uživajo le skromen družbeni ugled. Vse te naloge prispevajo k časnemu dobru celotnega človeštva, in če se izvajajo dovršeno in zaradi nadnaravnega nagiba, če pridobijo duhovno razsežnost, tedaj predstavljajo tudi sodelovanje pri božjem delu odrešenja, spodbujajo bratstvo med vsemi ljudmi in jim omogočajo, da se čutijo kot člani velike družine božjih otrok.

Nikogar ne vlečemo proč od njegovega mesta. Tam, v okoliščinah, v katerih ga je Gospod poklical, se mora vsakdo posvečevati in posvečevati svoje okolje, delček človeštva, s katerim je povezan in zaradi katerega je upravičeno njegovo bivanje na svetu. Tudi v tem imamo enako čutenje kot prvi kristjani.

Spomnite se, kaj je sveti Pavel pisal vernikom v Korintu: Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican. Si bil suženj, ko si bil poklican? Nič ne maraj za to. Če pa lahko postaneš svoboden, izkoristi priložnost. Suženj, ki je poklican v Gospodu, je namreč Gospodov osvobojenec, in prav tako je tisti, ki je poklican kot svobodnjak, Kristusov suženj. Za visoko ceno ste bili odkupljeni; ne postanite sužnji ljudem. Bratje, vsak naj ostane pred Bogom v tistem stanu, v katerem je bil poklican.³³