Toda Gospod, ki ponuja svoje odrešenje vsem ljudem, ne glede na narodnost, raso, jezik ali položaj,⁵ nikogar ne sili, da ga sprejme. Ljudem pušča svobodo: ljudje včasih tega ne želijo in Jezusa prisilijo, da sprejme njihove nizkotne in sebične izgovore, njihovo zavračanje – habe me excusatum⁶ – ljubeznivega povabila na veliko gostijo.

Boleče je videti, da je po dvajsetih stoletjih na svetu tako malo tistih, ki se imenujejo kristjani, in da je med temi, ki se imenujejo kristjani, tako malo tistih, ki imajo pravi nauk Jezusa Kristusa. Nekoč sem vam že povedal, da mi je neki gospod, ki po srcu ni bil slab, a ni imel vere, medtem ko je gledal zemljevid sveta, dejal: Poglejte, od severa do juga in od vzhoda do zahoda, poglejte. Kaj naj gledam? sem ga vprašal. In to je bil njegov odgovor: Kristusov propad. Toliko stoletij prizadevanja, da bi v človeška srca vtisnil svoj nauk, in poglejte rezultat: ni kristjanov.

Sprva me je preplavila žalost, takoj zatem pa ljubezen in hvaležnost, ker je Gospod hotel, da smo svobodni sodelavci pri njegovem delu odrešenja. Kristus ni propadel: njegov nauk in življenje nenehno oplajata svet. Njegovo odrešenje je zadostno in nadvse obilno, vendar nas obravnava kot razumna in svobodna bitja in na skrivnosten način je določil, da naj v našem mesu – v našem življenju – dopolnjujemo tisto, kar manjka njegovemu trpljenju pro corpore eius, quod est Ecclesia.⁷

Odrešenje se še naprej uresničuje: vi in jaz smo soodrešitelji. Velja zastaviti célo življenje in trpeti iz ljubezni, da bi delali za božjo stvar in mu pomagali odreševati svet, da bi soodreševali. Čas je, da vi in jaz v božjo slavo zakličemo: Laudationem Domini loquetur os meum, et benedicat omnis caro nomini sancto eius;⁸ naša usta naj poveličujejo Gospoda in vsa bitja naj blagoslavljajo njegovo sveto ime.