Včasih ti godrnjavi ljudje pripadajo kakšni uradni skupini, ki si razdeljuje denar davkoplačevalcev proti volji državljanov; istočasno pa želijo, da bi mi živeli v revščini in bi ne mogli niti dihati, da ne bi imeli pravice delati in se žrtvovati za vzdrževanje in spodbujanje dejavnosti na področju dobrodelnosti, izobraževanja, kulture in širjenja krščanstva. So sovražniki svobode – svobode drugih, se razume – in med državljani hočejo uvajati diskriminiranje.

Vsa združenja, kakršnakoli že so – verska, umetniška športna, kulturna itd. – morajo neizogibno imeti in upravljati z določenim denarjem, da bi vzdrževala neka orodja, ki jih potrebujejo za doseganje svojih ciljev. Kdor iz tega dela razlog za pohujšanje, izkazuje vsaj to, da je nespameten.

Ko se govori o verskih združenjih, se takoj kot primer navaja Svetopisemska družba ali Vojska odrešitve,⁸⁷ ki ima v lasti banke, zavarovalniška podjetja itd. Nihče se ne pohujšuje: ta sredstva potrebujejo za svoje propagandno in dobrodelno dejavnost. V številnih državah poleg tega, da gospodarskih dejavnosti teh verskih združenj ne kritizirajo, jim tudi ne nalagajo davkov; oprostijo jih plačevanja zaradi socialne dejavnosti, ki jo opravljajo.

Pravično bi torej bilo, da bi nam uradne oblasti po vsem svetu dajale posojila in celo donacije. Ko bo to tako, ne bodo s tem zgolj izpolnile svojo dolžnost, kajti z našim javnim in socialnim delom jih deloma razbremenimo njihovih obveznosti. Te oblasti, če nam pomagajo na enak način kot drugim kulturnim in dobrodelnim ustanovam, ne bodo storile nič drugega kot to, kar je pravično.