Dolga leta me je v ljubezni do Boga razvnemalo premišljevanje o Jezusovem hrepenenju, da bi s svojim ognjem zanetil svet. V sebi nisem mogel zadržati tistega kipenja, ki se je silovito razlivalo v moji duši in ki je v obliki Učiteljevih lastnih besed vpijoče prihajalo iz mojih ust: Ignem veni mittere in terram, et quid volo nisi ut accendatur? … Ecce ego quia vocasti me.²⁵ Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!? … Tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi moji sinovi in hčere morajo čutiti to visokomiselno hrepenenje, da bi ves svoj trud z vso požrtvovalnostjo, ki bi bila potrebna, posvetili temu, da se otrple in ohromele energije ljudi spravijo v pogon za služenje Bogu, tako da prevzamejo tisti Gospodov vzklik: Misereor super turbam,²⁶ z ljubeznijo do te množice ljudi.

Nihče v Opus Dei ne more živeti spokojno, ne da bi izkusil nemir ob pogledu na razosebljene množice: trop, krdelo, čreda, sem dejal nekoč. Koliko plemenitih strasti je skritih v njihovi navidezni brezbrižnosti, koliko možnosti! Treba je služiti vsem, položiti roke na vsakogar, kot je to delal Jezus – singulis manus imponens²⁷ –, da jih vrnemo v življenje, da jih ozdravimo, da razsvetlimo njihov um in okrepimo njihovo voljo, da bodo koristni! In tedaj bomo trop spremenil v vojsko, krdelo v četo, iz črede pa bomo odbrali tiste, ki nočejo biti nečisti.

Danes Delo spremlja vonj po zrelem polju²⁸ in – spričo rodovitnosti naše dejavnosti – ni potrebna vera, da bi se zavedali, da je Gospod obilno blagoslovil naš trud. Pred leti sem s hvaležnostjo Gospodu v molitvi prepeval o Delu tisto pesmico iz moje dežele: Brstiček, brstiček, / že se v vrtnico spreminjaš: / že se bliža čas, / da povem ti kaj na glas. Otroci moji, danes imate v rokah prelepe vrtnice, čudovite so, čeprav je na njih trnje. To je trenutek, ko ne smemo zaspati, ko je treba s srcem utripati, da bi poželi pridelek, pridobljen s tolikšnim trudom, ter ga izročili Jezusu Kristusu in njegovi sveti Cerkvi.